Hitro se izkaže, da je Mehika dosti bolj prijazna za najin proračun kot ZDA in Kanada. Dizel stane 90 SIT/liter, midva pa se lahko oba na cesti najeva za 5-10 dolarjev. Kalifornijski polotok je v bistvu ena sama puščava, z gigantskimi kaktusi v notranjosti in z nekaj namakalnega poljedelstva. Je redko naseljena in precej zasvinjana. Zaradi slednjega se je najino iskanje plaže kar zavleklo.

Na vzhodni strani, na obali morja Cortez, sva sicer našla kar nekaj lepih plaž, vendar so bile temperature previsoke. Eno noč sva prespala v Bahia Concepcion, vendar je bilo to, bolj kot spanje, kopanje v lastnem švicu. Zato sva se hitro spet pobrala na pacifiško stran, kjer so tempereature okoli 25-30 stopinj, s prijetnim vetrom.

Ampak, ko sva prišla na Pacifik, sva šele našla hudo svinjarijo. Nobeden od naju še nikjer ni videl kaj takega. Blaž pravi, da edino mogoče v Indiji, samo tega je že 10 let in se ne spomni več dobro. Vse plaže, ki sva jih našla (do katerih se je dalo priti z avtom), so bile dokaj blizu mest ali vasi, kar pomeni, da so jih lokalci lahko totalno zasmetili. Najhujše sva videla v okolici in v samem mestecu Puerto Adolfo Lopez Mateos in San Carlos. Plaža polna vsakršnih smeti, ni bilo dovolj čistega prostora niti za položit brisačo. Ampak lokalci mirno sedijo na plaži, malicajo, pijejo in vse smeti in ostanke vržejo na tla. Izgleda, kot da je njim to čisto normalno, naravno stanje. Sploh ne moreš verjet, da si lahko tako zasvinjajo svoje lastno bivalno okolje in da se jim to ne zdi nič posebnega. In taka svinjarija ni samo na plaži, tudi po naselju in dvoriščih hiš. Svinjarija se razteza vse naokoli naselja v radiju kakšnih 10 km. Z glavne ceste se odcepi kar nekaj kolovozev, ki sva jih sprobala v upanju, da pripeljejo do kakšne plaže. Pa so se kar hitro končale na divjem smetišču. Izgleda kot da vsak, ki ima na dvorišču dovolj smeti za en pick-up truck, naloži in pelje strest na eno od teh cest. Vidi pa se vse mogoče, anorganski in organski odpadki, od katerih je veliko ostankov morske hrane. Tako da si lahko predstavljate, kakšen krasen smrad veje naokoli v tej vročini. Prava žalost.

Po štirih dneh in več kot 1000 prevoženih kilometrih proti jugu Baje Kalifonije sva se končno za 3 dni ustalila na plaži Pescadero na Pacifiku, nekaj km južno od Todos Santos. Zelo lepa plaža, še kar nekako čista (odvisno od tega, kam gledaš). Sva jo našla čisto po naključju in kasneje ugotovila, da je zelo popularna za srfanje. To se nama je zdelo krasno za najin postanek, saj sva imela poleg lenarjenja v senci še odličen plac za opazovanje srfarjev. Vendar ker poleti ni ravno najboljša sezona za surfanje (so valovi visoki samo ene 2-3m, pozimi so menda do 5m), ni bilo dosti ljudi. Ravno prav za fajn vzdušje. Kampirala sva kar na plaži, s še enimi parimi Američani in Mehikanci, tako da je bila tudi fajn družba. Pa še sama sva malo probala srfat. En dan sva si sposodila boogy, s katerim je šlo kar v redu. Naslednji dan pa sva si vzela desko, samo ni bilo kaj dosti uspeha. Je namreč treba kar dosti truda in ravnotežja, da ti uspe pravočasno ujeti val in še vstati na desko (aja, govorim o deskanju na vodi, ne o srfanju z jadrom).

No, pa da ne boste mislili, da je cela Baja tako usrana in da ni kaj dosti za videti kot samo plaže, naj malo popravim vtis. Turistični predeli in hotelske plaže, ki so predvsem na jugu polotoka (Los Cabos), so lepo urejeni in čisti. Med potjo sva si ogledala Eifflovo cerkev v Santa Rosaliji in nekaj zanimivih mestec (Mulege, Santa Rosalia, San Ignacio), ki so po mehiško polni barv, življenja, dobrih tacosov in prijaznih ljudi. Glavna atrakcija Baje Californije pa so seveda sivi kiti, ki pozimi s severa pridejo v zalive na pacifiški strani (Laguna Ojo de Liebre, Laguna San Ignacio) za par mesecev, kjer se plodijo in kotijo mladiče. Te iste kite sva šla midva gledat na Aljaski, med njihovo migracijo na sever.

Urša