Pravzaprav sva že bila v Mehiki 17.7., vendar sva se morala vrniti v ZDA. Na mejnem prehodu San Ysidro, kjer sva nameravala zapustiti ZDA in urediti vse carinske formalnosti glede začasnega uvoza avtomobila, namreč na izhodu iz ZDA ni bilo nobenih ameriških carinikov in nobenih policistov. Naenkrat sva zagledala tablo »Mexico« in samo mehiške oficialce. Bila sva prepričana, da sva kje narobe zavila, zato sva spraševala mehiškega policaja, kje je amerišča carina. Odgovoril je samo: »Esto es Mexico, los Americanos estan alla,« in z roko kazal čez visoko ograjo. Nič, grem jaz peš nazaj v USA, da razložim najino situacijo. Ameriški »Border Control« uradniki mi prijazno razložijo, da tu na izhodu iz ZDA res ni nobene amerišče carine in tudi ne policije. To se je meni zdelo malo čudno, glede na to, da je to eden svetovno najmnožičnejših mejnih prehodov za potnike. Poslali so naju na drug mejni prehod, vendar tam carina dela samo od 8ih – 4ih. Jah smola, danes ne bo šlo, obrnila sva avto in čakala v približno desetpasovni koloni za vstop v ZDA.

Nasledji dan, mejni prehod Otay Mesa. Po kakšne pol ure čakanja v pisarni končno uredim carinsko papirologijo za najin avto. Cariniki so bili sicer čisto prijazni in uslužni, le da se cariniku, ki je bil trenutno za pultom, ni kaj dosti sanjalo o takem postopk in je zato klical svojega šefa. Smo dočakali šefa, pravi flegmatik, ki je le rekel: ja, ja, poznam ta postopek, no problem, samo nekaj moramo podpisat in poštempljat. Sam ni glih vedel kje in kaj, pa mu jaz hitro začnem moleti pod nos ustrezen papir, da bo ja že konec.

Greva naprej v Tijuano, kjer kupiva turistično karto in dovoljenje za začasen uvoz avtomobila. Prvi uraden postanek je bil v pisarni urada za imigracije. Bogi uradnik, kakšno stresno službo ima. Da si boste lažje predstavljali, naj vam opišem njegovo pisarno. Mala sobica s tremi pisalnimi mizami. Na prvi mizi samo fiksni telefon. Druga miza, za katero sedi uradnik, je popolnoma prazna, na njej ni niti lončka za svinčnike, niti namiznega koledarja ali družinske slike. Še časopisa ali mobitela ne. Za mizo sedi le uradnik, ki po vseh predalih išče standardni formular, ki mi ga mora dati za izpolnit. Na tretji mizi pa kraljuje prižgana televizija, na programu nek talk show, kateremu med iskanjem mojega formularja poveča glasnost.

Najina prva nočitev v Mehiki bo na glavnem vaškem trgu, približno 200km južno od Tijuane. Sva sicer iskala kamp, pa sva zgleda nekako pobrkala oznake. Vaščani so nama rekli, naj se parkirava kar v parku ob vaškem trgu. »No hay problema«. Tako zdaj sediva na klopci v sicer precej zasmetenem parku, pijeva pivo in opazujeva večerno vaško dogajanje.

Urša