S preostankom Kalifornije sva opravila prav na hitro, v enem tednu. En popoldan sva malo prepešačila San Francisco, kjer so ulice res strme tako kot v filmih, se peljala skozi Sillicon Valley in pogledala sedež Googla, ter nato sledila glavni cesti številka 1, ki se vije po obali med San Franciscom in Los Angelesom. Ustavila sva se še v Monterreyu, ter pri Hearst Castlu, opazovala sva »jate«? tjulnov (Elephant Sealov) na obali Big Sura, se malo vozila po Santa Barbari in opravila avto turo po Los Angelesu in Holywoodu. Na plaži Venice Beach sva iskala Pamelo Anderson, po hribčkih Hoolywooda in Malibuja pa Nicole Kidman. Našla nisva nobene ;(, samo visoke zidove... Sprehodila sva se po Holywood bulevarju ter nato že šibala v San Diego. Prijetno mesto, z veliko pomorsko vojaško bazo in parkiranimi letalonosilkami. Za konec greva še v pralnico v predmestju, kjer lahko vidiva tudi sandieško policijo v akciji: najprej vkleni in nato sprašuj politika, razmerje sil pa 15 avtomobilov, 30 policajev in helikopter proti skupini recimo desetih mulcev na igrišču.
Kalifornija me je precej presenetila, izkazala se je za precej drugačno, kot sem si jo predstavljal. Država je ogromna in, razen okolice parih velikih mest, zelo redko poseljena, ter zelo kmetijska. Predstavljal sem si nekakšno hi-tec državo, bolj v recimo skandinavskem stilu, potem pa vidim, da je še Sillicon Valley pravzaprav kmetijska dolina. Pa zelo suha je ta dežela, vsaj v času ko sva bila midva tam. Vse naokrog, kar ni namakano, je bilo rjavo in požgano, čeprav menda pozimi, z dežjem, hitro ozeleni in popolnoma spremeni pokrajino. Zelo presenetilo je tudi dejstvo, da je vsaj polovica obale med San Franciscom in Los Angelesom še vedno precej oziroma popolnoma divje in neposeljene. Sem si nekako predstavljal, da se tam kar držijo hiše bogatešev ena druge, in da ni ravno prostega kotička na obali.
ZDA in Kanada so naju navdušile predvsem z naravo, predvsem z ogromno količino neokrnjene pa vseeno precej dostopne. Takšne razsežnosti narave v zelo prvotnem stanju lahko primerjam samo z Mongolijo, vendar je pa dostopnost popolnoma neprimerljiva. Američani in Kanadčani so namreč nori na outdoor, kampiranje in vse kar je povezano s tem in temu primerno je razvita tudi vsa infrastruktura. To je seveda malo v nasprotju z neokrnjenostjo, in se najlepše vidi na primeru njihovih nacinalnih parkov. Na eni strani imajo zelo razvito »frontcountry«, to je vse kar je dostopno z avtomobilom – ogromno kampov, izjemni visitor centri, polno nekih razglednih točk in kratkih sprehajalnih potk, na drugi strani pa popolnoma neokrnjen »backcountry«, to je vse, za kar je potrebna več kot ura hoda. Nobenih koč, markiranih poti in pa zelo omejen dostop, večinoma z »maloštevilnimi« dovoljenji, za katera je potreno ponekod tudi plačati. Vse skupaj potem lahko izpade precej groteskno, npr. v Yosemite NP so bile v dolini horde turistov, prometni zastoji, na zelo grob uč se je drenjalo recimo kakih 10000 ljudi, za osebje imajo cele vasi, vendar pa sva na trodnevnem pohodu po eni bolj znanih poti srečala vsega skupaj manj kot 20 ljudi. Kakorkoli, če imate radi naravo, se boste v severni Ameriki skoraj zagotovo počutili izvrstno.
Omenit moram še eno stvar, ki je delala najino potovanje po severni Ameriki precej bolj zanimivo, kot bi sicer bilo in sicer sta to dve radijski postaji – NPR (ameriški javni radio) in CBC (kanadski javni radio). Z NPR sva prvič zares začutila, kaj je to radio in kakšno moč in možnosti ima in tudi kaj zares pomeni svoboda govora. Vse oddaje so fantastične, navduševali so naju talk showi, oddaje o znanosti, aktualno politične oddaje, pa vse do izvrstne oddaje o avtomobilih. NPR je verjetno daleč najbolj kritičen nacionalni elektronski medij, vsak dan sva poslušala kakšno zelo kritično na Bushevo vlado, od Guantanama, izgubljene zasebnosti pa do splošne zunanje politike. Poleg tega, pa je precej radijskih postaj, ki so prenašale NPR, prenašalo tudi BBC-jeva poročila.
Ampak zdaj pa Latinska Amerika in čisto nov svet....
Blaž
