Prav paše sprehajat pogled po zelenju, poslušat žuborenje vode in nastavljat obraz svežemu vetru po skoraj mesecu dni potepanja po puščavi. Pretekle 4 dni sva namreč uživala v Yosemite NP.
Park zajema del gorovja Sierra Nevada. Ima kar velik višinski razpon, od približno 600 do 4000 metrov, kar pomeni, da ima zelo raznoliko vegetacijo: visokogoski travniki, raznobarvne male gorske rožice, iglasti gozdovi, javor, cedre, hrast, sekvoje... Pretežno granitna kamenina v parku je kriva za zelo zanimive vrhove, ki imajo obliko kupole, in zelo ozko in globoko ledeniško dolino Yosimite Valley, ki je obdana z visokimi strmimi klifi in mnogimi visokimi slapovi. Ta del je zelo popularen za plezanje. Tu se tudi nahaja plezalcem dobro znana stena El Capitan, ki so jo v času najinega obiska osvajali Kandčani (vsak večer so v steni razobesili kanadsko zastavo; nek se vidi). Za razliko od ostalih nacionalnih parkov, v katerih sva bila, je v tem mnogo mnogo več ljudi. Seveda v delih, ki so dostopni z avtomobilom in krajšimi sprehodi.
Midva sva se odpravila na 2,5 dnevno planinarjenje po višjem delu parka (High Sierra) in med potjo dvakrat taborila v naravi (v »wilderness«). Izbrala sva si krožno pot na višini približno 2000 do 3000 metrov, od Tuolumne Meadows do Merced Lake. Krasna narava: polno jezerc, potokov, rek, lepih pisanih travnikov, redkih iglastih gozdov in milijarde za znoret tečnih komarjev. Tako še nikoli nisem bila popikana, po čisto celem telesu. Skozi majico, hlače, to vse obvadajo ti komarci. Jaz sem strašno uživala, opazovala naravo, rožice, divjad, veliko slikala. Najboljše je pa bilo to, da sva med potjo v divjini kampirala. Nikjer nobene civilizacije, nobenih ljudi, samo midva, in tisti fantomski medvedi ponoči, zaradi katerih jaz nisem trdno spala in v polsnu stražila taborJ. Čudovit izlet, na tak način nisem šla še nikoli prej.
Kot že rečeno, je pretežna kamenina v parku granit, ki je zelo odporen na vodno rozijo. Tako se sploh ne oblikujejo rečne struge, temveč reke tečejo kar čez skale, čisto po površju, z velikim padcem. Zelo zanimivo, zelo glasno.
Planinske poti po parku so lepo urejene, vsaj tiste, kjer sva hodila midva. Kupiš lahko zelo dobre topografske karte. Čim greš ven iz komunalno opremljenega dela parka za več kot približno uro hoje, se to področje že imenuje wilderness (divjina) ali backcountry. Ni pa ob poteh ali kjerkoli drugje kakšnik koč, prenočišč ali oskrbe s hrano. Tako moraš vso hrano in šotor nesti s seboj, če se odpravljaš v wilderness za dlje časa. Da greš lahko v wildeness za več dni oziroma čez noč, si moraš pridobiti dovoljenje, ki ga sicer dobiš zastonj. Namen teh dovoljenj je, da se omeji količina ljudi v teh delih parka. Obstajajo namreč dnevni limiti po posameznih regijah wildernessa. Tako moraš tudi natančno povedati, po katerih poteh boš hodil in koliko dni. Podobne režime imajo v vseh nacionalnih parkik, razlikujejo pa se predvsem po plačljivosti oziroma brezplačnosti teh dovojenj.
V parku živi veliko medvedov, zato imajo tudi glede tega zelo strog režim, ki je v korist oziroma varnost ljudi in tudi medvedov, da ti ostanejo divji. Glavni problem je namreč človeška hrana, ki so se jo medvedi naučili najti in prepoznati. Ko greš planinarit moraš s seboj vzeti sodček (posodi ti ga v park), narejen na način, da ga medved ne more odpreti in ne streti. Vanj moraš spakirati vso hrano, smeti, kozmetiko in druge dišeče zadeve. Kuhaš in ješ vsaj 30 m od svojega šotora, kjer čez noč tudi pustiš zaprt sodček z vso vsebino in vse kuhalne pripomočke. Nič od omenjenega namreč ne smeš imeti v šotoru, ker če medved zavoha, ti lahko pride rovarit po šotoru. V Kanadi se je celo priporočalo, da ne spiš v istih oblačilih v katerih si kuhal. Tudi v avtu ne smeš pustiti čez noč noben hrane. Medvedi menda znajo vdirati v avtomobile in vsako leto naredijo ogromno materialne škode. Zato imajo na parkiriščih na voljo kovinske zaboje, kamor moraš spravi vso hrano in kozmetiko, če čez noč zapustiš avto. Na srečo midva nisva imela nobenih problemov.
Danes sva si ogledala še zaščiten gozd sekvoj, ki so zelo stara in volumensko največja drevesa na planetu. Res ogromna drevesa. Sedaj sva parkirana brezplačnem kampu, najinem nocojšnjem prenočišču, v Sierra National Forrest, nekaj kilometrov južno od Yosimite NP. Nekoliko zmedena naju hodi gledat ena srna. Mogoče sva ji prekrižala pot ali kaj podobnega. Ali pa naju samo malo nadzoruje, sva namreč opazila, da ima v grmovju skritega bambija.
Urša
