Las Vegas na polno živi 24 ur na dan. Energičen utrip mesta te hitro posrka vase. Ljudi je ogromno, ulice in kazinoji so skoraj enako polni ponoči in ob osmih zjutraj. Družine, neveste in ženini, fantovščine in dekliščine ter seveda gemblerji in zabave željna mladina. Prava komedija je opazovati ameriške mladenke, ki jim je očitno moto – »žurat v Vegas na čim višjih štiklah«. Pete vsaj 12 cm, pa niti ni važno, če znaš hodit v njih. V glavnem se te žurerke blazno lomijo v svojih čeveljcih, da izgleda, kot da hodijo s hoduljami ali pa da se jim bodo izpahnili kolki. Ampak zgleda da se da tako boljše žurat :). Čeprav, če še enkrat pomislim, mogoče pa vse te mladenke, predvsem tiste bolj razgaljene, niso žurerke .....

Center dogajanja je več kilometrov dolg Las Vegas Boulevard oziroma The Strip, natlačen s hotelskimi kompleksi, poročnimi kapelami, stojnicami s pripomočki za dekliščine, trgovinami s spominki, bari, fontanami... Delavci pa skoraj sami Latinosi. Če se ti resno organizirajo v splošen štrajk, lahko kar zaprejo cel Las Vegas.

Mesto menda letno gosti 37 milijonov turistov. Hotelski kompleksi so velikanski. Vsak je skoraj kot malo mesto, notri imajo vse. Poleg seveda obveznega kazinoja z nešteto slot mašinami ter hotelskimi sobami imajo še restavracije, bare, nočne klube, trgovine vseh vrst, fast food, bazene, frizerstvo, lepotilne in masažne salone... Meni je bil najbolj všeč The Venetian. Kar dobra imitacija Benetk. Kanali, fontane, mostički, galerije, sladoledarji ... Znotraj kompleksa je narejena beneška ulica z nizkimi hišami in s tako dobro imitacijo svetlobe ob sončnem zahodu, da je mene kar zmedlo, so sva se znašla tu.

Midva sva obdelala kakšne 4 km Stripa, se gužvala v masovnem turizmu, se hodila hladit v vsak hotel (še nikoli se nisem tako veselila aklimatiziranih prostorov), opazovala gemblerje in njihove spremljevalke z oprsjem na razstavi, zaigrala 10$ in se nažirala v bufetu “all you can eat”. Jaz sem se tako najedla, da sem komaj hodila in težko sedela. Takrat sem si zaželela domači kavč.

Naslednji dan sva šla na hitro pogledat jez na reki Colorado - Hoover Dam in nato bežala iz vroče puščave. Iz vročine sva se pripeljala v hudo vročino v Death Valley NP. Savna v depresiji. Ustavila sva se na najnižji točki v dolini sredi slanega jezera: Badwater, - 83 m (kar je najnižja točka v zahodni hemisferi). Termometer nama je kazal 45 stopinj, ura pa je bila že 10 zvečer, noč. Statitika pravi, da tu temperatura poletni nikoli ne pade pod 38 stopinj. Na hitro sva se malo razgledala na okoli in ugotovila, da se bo za nočitev potrebno dvigniti za vsaj kakšnih 1500 m v okoliške hribe. Vozila sva se z z zaprtimi okni, saj, čeprav nimava klime, je bilo to bolje kot z odprtimi. Ko si odprl okno je namreč vate butnil vroč veter, kot da bi ti gigantski fen s široko cevjo na polno šopal v glavo. In nekateri ljudje tu stalno živijo!!! Sploh ne razumem, kako zmorejo. Verjetno se poleti skrivajo po aklimatiziranih prostorih, tako kot se na Aljaski pozimi po ogrevanih. Ko sva se že zaključila, da je Death Valley popolnoma neugodno, če že ne nemogoče, življensko okolje za človeka, sva danes med vožnjo iz Death Valley, podnevi, na cesti srečava kolesarja potovalca in tekača, ki je očitno treniral, saj je imel okoli sebe sponzorska vozila. Totalna norca.

Huda vročina, ampak zanimiva izkušnja. Bolj kot tu sem švicala samo še v savni. Pravzaprav je bil občutek zelo podoben kot v infra savni. Če čez dan nisva zastrla vseh oken, so se kovinski deli v avtu tako segreli, da se jih ni dalo držati. Enkrat sva pozabila dati v hladilnik sveže korenje, ki je bilo v plastični vrečki. V parih urah se je dobesedno skuhalo v svoji embalaži.

Urša