Sandlake recreational area je precej veliko območje sipin direkt na obali, ki je popolnoma odprto za vsa off-road vozila. Se pravi, preganjate se lahko z motorji, atv-ji, avtomobili.... Kjerkoli je dovoljeno tudi kampiranje. Jasno, meni so se takoj začele cediti sline, vendar se nikjer ni dalo ničesar izposoditi, najin avto pa tudi ni ravno namenjen igračkanju (ali pač?) ampak bivanju. Tako sva se odločila samo za kratek izlet z avtom po precej utrjeni mivki (v zadnjem času so imeli kar nekaj dežja) in potem kampiranje pod osamljenimi drevesi sredi »puščave«. Zgledalo je kot da sva sredi Sahare. Sva pa izvedela, da je par sto kilometrov proti jugu še eno, večje, recreational area, kjer se pa da tudi najet atv-je.

In res, Oregon Dunes National recreational area je še večje, z večjimi, tudi sto metrov visokimi sipinami, področje za norenje. Sposodiva si vsak svoj atv, Polaris 250ccm avtomatik in gas v sipine. Po dveh urah plezanja sipin, norenja po ozkih in zavitih »toboganih« med nizkim grmičevjem in nekaj malega porivanja Uršinega atv-ja sva bila precej utrujena in prešvicana, predvsem pa sem se jaz malo naužil bencinskih (dvotaktnih ;) hlapov...

Zahodni Američani imajo neverjetno veliko podobnih igrišč za odrasle. Samo v Oregonu je več kot štirideset področij, kjer je dovoljena uporaba off-road vozil. Področja so v različni lasti od nacionalnih do državnih in okrajnih, pa tudi privatnih, vsako področje pa ima tudi svoja pravila glede uporabe koles, motorjev, atvjev in avtov. Večinoma je dovoljena uporaba samo na obstoječih poteh in cestah, redko, predvsem na peščenih, pa je dovoljena uporaba kar podolgem in počez.

Poleg teh območij za rekreacijo, pa obstaja tudi ogromno 4x4 cest. Večina nacionalnih parkov je prepredenih z raznimi potmi bolj ali manj podobnimi cestam, ki so večinoma ostale od rudarjenja ali pa iskanja rude. Te ceste pa seveda vodijo do najlepših razgledov in kamping placov, pa še vsem ostalim turistom se tako izogneš. V Canyonlands Nacinalnem parku sva se tako odločila prevoziti menda eno najlepših 4x4 cest, White Rim Road, 170 km dolgo krožno cesto okoli Island in the Sky mese. Cesta je bila res lepa, nič kaj zahtevna, razen nekaj prepadnih, izpostavljenih odsekov ter nekaj zelo strmih klancev. Kamping plac na pol poti pa kot da bi pristal na drugem planetu – par sto kilometrov od vsake civilizacije, sami kanjoni, rdeče skale, in nekje daleč spodaj tudi reka Colorado.

V Arches Nacionalnem parku sva se peljala po Salt Valley cesti in potem proti jugu po 4x4 cesti nazaj proti izhodu iz parka. Tole pa je bila že malo bolj resna 4x4 cesta. Na začetku najprej en precej strm, tehnično kar zahteven del, predvsem plezanje po skalah in kamnih. Potem pa lep in hiter tobogan po ravno prav mehki podlagi, pa spet malo zahtevnejši globok pesek, na srečo na klancu navzdol.

Težavnost cest se je lepo stopnjevala, težje od zadnje, Elephant Hill v The Needles delu Canyonlands NP namreč za nepredelana 4x4 vozila menda skorajda ni. Prvi pogled na klanec in potem spust na drugo stran je bil res precej zastrašujoč. Seveda takoj najprej peš gor in še dol na drugo stran, potem pa globok premislek, ali se je vredno mučit. Na koncu se vendarle odločim peljat, malo seveda zaradi izziva, večinoma pa ker bi naj naju čakal zelo lep kamping plac in dobra peš pot po eni razpoki. Japaner se je zelo izkazal, čisto brez problemov in brez dotikov čez vse skalnate stopnice, precej razrahljanega kamenja, direkt nazvgor, eno serpentino zaradi pomanjkanja prostora za obačanje tudi zadenjsko, vse je šlo brez problemov. In kamping plac je bil res izjemen, imenovan Devil's kitchen, skrit noter med skalami, ki so zagotavljale celodnevno senco. Tudi Joint Trail, pešpot po razpoki v skalah se je izkazala za vredno ogleda, pa čeprav sva jo prehodila po precejšnji vročini. Pot nazaj pa spet čez Elephant Hill, pa še enih par težjih odsekov pred tem, kjer sem tudi prvič malo dotaknil. Podrsal sem bullbar, glih toliko, da se mu pozna na barvi (hm, če ga ne bi imel, se pa sploh dotaknil ne bi...). Ampak čez hrib in navzdol pa je šlo spet brez problemov.

Pa da ne boste mislili, da se sam z japanerjem po offroadih furava. V Moabu, kao prestolnici gorskega kolesarjenja sva sredi junija otvorila tudi najino kolesarsko sezno. Imela sva veliko srečo, da sva naletela na oblačen dan (edini v dveh tednih tam naokoli, temperature na sončen dan so bile blizu 40°C). Takoj sva šibala po bicikle in na Slickrock Trail, eno izmed svetovno najbolj znanih prog za gorska kolesa. Progo so naredili v začetku sedemdesetih za motorje po zelo lepi »slickrock« skali. 20 kilometrski krog sicer nima velike višinske razlike med najvišjo in najnižnjo točko, zato pa zelo veliko kratkih in strmih gor in dol klančkov. Ampak užitek je v oprijemu, sandstone ima namreč površino kot zelo fin šmirglpapir, kar pomeni, da so zdrsi skoraj nemogoči. Če bi imel pa še SPDje bi lahko gonil skoraj direkt navzgor... Kakorkoli, proga je res lepa in čisto nekaj novega.

Blaž