Najino potovananje se nadaljuje proti južnemu delu države Utah, s postakom v Great Basin NP. Proti jugo-vzhodu Oregona pokrajina postaja vse bolj suha, s prečenjem meje z Nevado pa sva že v pravi puščavi. Skoraj cela dva dni se voziva skozi puščavo področja Great Basin. Great Basin je hidrografsko območje, ki obsega skoraj celo Nevado, zahodno polovico Utaha ter del Kalifonije, Oregona in Wyominga iz katerega celinska voda nima izhoda niti v Pacifik niti v Atlantik. Vsa voda, kar vključuje tudi padavine, izigine znotraj tega področja: izhlapi, ponikne ali pa se izteka v jezera brez odtoka, ki so po večini slana jezera.
Cesta skozi Nevado naju vodi preko par 10 km široke doline oziroma kotline in se nato dvigne za 1000m in več čez gorsko verigo, ki poteka v smeri sever jug; pa spet prečenje doline in čez prelaz S-J gorske verige; dolina, prelaz.... Ta pokrajinski vzorec se monotono ponavlja skozi celo Nevado, ki je skoraj prazna, vsaj kjer sva se midva vozila. S ceste se tu in tam vidi kakšna hiša in nekaj krav, ki izgledajo kot da izgubljene tavajo na okoli. Od divjadi pa je opaziti srnjad, nekaj antilop in kakega kojota.
Najin edini postanek v Nevadi je torej v nacionalnem parku Great Basin, ki zajema le del, sicer najvišji, mnogo večjega isto imenskega področja. Na hitro se odločiva, da zlezeva na najvišji vrh v parku, Wheeler Peak, 3982m, ki je hkrati tudi najvišji vrh v Great Basin. Prespiva v kampu na višini 2300m in naslednji dan splezava na vrh. Sama pot ni ravno nek hud planinski podvig, saj se z avtom pripelješ na 3000m. Pot je zelo lepa, vodi skozi iglasto – brezov gozd, med potjo opaziš kar nekaj divjadi in uživaš v lepem razgledu. Vendar nadmorska višina naredi vzpon precej zanimiv oziroma malo trpeč, če se te loti višinska bolezen. Jaz sem namreč svoj višinski rekord krstila z bruhanjem na vrhu gore. Hmm, premalo aklimatizacije. Blaž jo je odnesel samo z glavobolom.
Med povratkom sva si pod vrhom Wheelerja ogledala še dva ledeniška jezerca in nastarejša bitja na našem planetu. Ti slavni starci so drevesa – borovci »Bristlecone Pine« (ne vem, če sploh obstaja slovensko ime za to vrsto), stari do 6000 let. Izgledajo kot ogromni bonsai, rastejo direktno iz skalovja, v zelo težkih razmerah z zelo malo vode, ekstremnimi temperaturami in veliko vetra. Večina dreves, ki rastejo v tem parku, je starih med 2 in 3 tisoč let. Zanimivo je videti, kako trdoživa so: polovico drevesa je že mrtvega, druga polovica pa še plodno živi in poganja nove veje.
Kljub moji slabosti je bil izlet krasen, pokrajina zelo lepa, drevesni starčki mi pa kar ne grejo iz glave. Bogatejša za nova znanja in doživetja danes nadaljujeva pot v Utah, destinacija Moab.
Urša
