Oregon Dunes so velike sipine iz svetlega peska, ki so nastale na ravninskem delu oregonske obale. Njihov nastanek je zelo zanimiv. Zelo poenostavljeno povedano – pesek, ki ga je nosilo morje, je napadel deževni gozd in se s pomočjo vetra razširjal v notranjost. Danes se menda obseg sipin relativno hitro zmanjšuje, kot eden glavnih krivcev pa naj bi bila evropska vrsta obalne trave z zelo dogimi koreninami, ki se zelo hitro razširja in s tem onemogoča gibanje peska (to travo so umetno naselili za utrjevanje valobranov).

Pot do najine destinacije sicer ni bila dolga, vendar je z vsemi vmesnimi postanki trajala cel dan. Na cesti 101 je namreč urejenih mnogo razglednih točk, med katerimi je bila najbolj zanimiva Cape Kiwanda: krasen rt z visokimi klifi iz zbite mivke raličnih barv (oker, siva in prevladujoči odtenki rdeče barve), ki rišejo vzorce v klifih v katerih so izdolbjena ptičja gnezda.

Naslednje jutro pa: »Ajde gasa! Vstat, spakirat, gremo se vozit!« je bil Blaž ves neučakan. Na južnem delu parka sva si sposodila ATV-je (35$ na uro, čelada in bencin vključeno), dobila lekcijo varne vožnje in upravljanja z vozilom in gas na pesek. Med tem, ko sem jaz rabila nekaj časa, da sem se privadila na mašinco, se je Blaž seveda že na poln gas zaganjal v sipine. Super je bilo. Preganjala sva se dve uri in obdelala skoraj cel južni del parka, ki je namenjem terenskim motornim vozilom. Hkrati pa je bil to krasen izet, ker sva si tako lahko ogledala notranji del sipin, ki ga sicer verjetno ne bi videla, saj je območje sipin kar veliko, po tem suhem pesku pešačit pa precej utrujajoče. Kar je mene glede pokrajine najbolj navdušilo, so bila modra jezerca sredi svetlega peska v notranjosti sipin. Ampak Američani znajo biti pa kar precejšnji packi. Povsod kjer sva se vozila so vse naokoli ležale prazne piksne in plastične flaše.

Ko smo ravno pri smeteh, pa še tole. Ves čas najine poti od severa države New York, čez celo Kanado in Aljasko, so naju po podeželju spremljali običajni prizori domačih odpadov. Svoje lastno dvorišče vse naokoli hiše imajo ljudje nastlano z vso mogočo šaro: odsluženi avtomobili od leta 60 naprej, kovinski in plastični sodi, les, stare gume, zarjaveli gospodinski in drugi stroji, itd. Največ tega je bilo videti v Yukonu, severni B.C. in na Aljaski. Zgodovinski razlog na Aljaski naj bi bil ta, da se je vse do leta 60 težko dobilo kakršne koli surovine in so zato ljudje vse stvari šparali in reciklirali oziroma inovativno uporabljali za izdelavo raznih izdelkov (npr. peči iz kovinskih sodov za gorivo). Glede na količino te ropotije, ki jo je danes opaziti na teh domačih odpadih, dvomim, da še kaj dosti reciklirajo. Jaz sem bila na začetku ogorčena, kako si lahko ljudje tako zasvinjajo svoj lasten prag. Vendar tega je bilo povsod tako veliko, da se ti počasi zdi že kar zabavno, kaj vse lahko tam najdeš. Ta pojav najin vodič (knjiga Rough Guide to Alaska) humoristično opiše kot »junkyard beauty«. Prizori domačih odpadov so se končali nekje v južni B.C.. Zanimivo in čudno pa je tudi to, kar sva opazila na poti skozi Kanado in Aljasko, in sicer, da imajo vse kmetijske in druge gospodarkse stroje kar na prostem, pri vsem dežju, mrazu, snegu in ledu.

No, da se vrnem k najinemu potovanju po Oregonu: po najini bencinski zabavi po sipinah, po kateri so se Blažu malo cedile sline po močnejši mašini ali po motociklu, naju je pot vodila proti Crater Lake National Park. Glavna in v bistvu edina atrakcija parka je globoko modro jezero, nastalo v kraterju vulkana. Najglobje jezero v ZDA. Tu sva sprva nameravala par dni kampirati in pohajati na okoli po parku, vendar so se nama zaradi še vedno ogromne količine snega hitro spremenili plani. Cesta okoli jezera in vse peš poti so bile namreč še vedno zaprte in še pod vsaj 3 metri snega. Odprta je bila samo cesta do jezera in ene razgledne točke. Tako sva obisk parka hitro skrajšala na približno 2 uri in si hkrati kupila National Parks Pass, ki je enoletna karta za vse nacionalne parke v ZDA, ki stane 50$ (cena na avto, ki vključuje potnike), kar je, mimogrede, polovico manj od ekvivalentne kanadske karte.

Urša