V Whistlerju, ki je ogromen namensko razvit resort, v stilu novejših francoskih smučarskih stvaritev, sva se ustavila samo za en dan. Kraj je zelo drag, pa še ravno med sezonama so, na vrhu se da še malo smučat, kolesarit in hodit naokrog se da pa načeloma samo po dolini – takoj ko greš malo v hrib naletiš na še vedno precejšnje količine gnilega snega. Šla sva na kratek pohod do Cheakamus jezera, potem pa kar gas direkt na VanIsland.
Otok je bil že itak na najini verjetni ruti, ga je pa dodatno potrdil Gašper, slovenski študent iz Vancouvra, ki naju je povabil na mali otok Hornby (dostop iz VanIslanda), kjer so on in njegova punca ter družba nameravali preživati May Long Weekend. Par dni do sobote, ko naj bi se dobili, sva preživela na zahodni strani VanIslanda, v kraju Tofino – pravem surfarskem placu, kjer so srferji čepeli v morju in čakali vale od zore do mraka, od sedmih zjutraj do devetih zvečer.
V petek zvečer se skampirava na enem od 1100 (!) kampov, ki jih vzdržuje Ministrstvo za gozdrastvo British Colimbije. Večina placov je zelo enostavnih in majhnih, so pa zastonj(!) in večinoma na res idiličnih mestih, največkrat dostopni po makadamskih cestah. Če se boste potikali bo BC so res dobra izbira.
Kakorkoli, v petek zvečer se je na idilični obali ob jezeru Kennedy nabralo kakih deset skupinic mladih, od 2 do 20 ljudi, vsega skupaj verjetno blizu sto ljudi – in vsi z istim namenom, z dobrim žurom začet novo poletje. Dober žur pa seveda pomeni alkohol do konca – nekakšna na pol prohibicija (podobno kot v skandinavskih državah) jih očitno vse zelo motivira, tako da kar tekmujejo, kdo se čim hitreje in učinkovitejše napije. Vsaka družba je imela svoj ogenj, svoj stil, od kitar in bongov do hardcora, od šestih mladih hipijk (okej, bolj wannabe, niso se namreč dotaknile alkohola, kajšele kakšnih drugih drog), do skupine zelo mladih (recimo kakih 16 let) lokalcev, ki so si nekako hoteli malo lastiti celoten plac in so se kar malo trudili težiti naokoli ljudem. Midva sva se kar dobro vključila, krožila naokoli... Mene je vse skupaj zelo spominjalo na naša nekdanja prvomajska kampiranja na Sedlu!
V soboto pa premik s pomočjo dveh kratkih trajektov na otok Hornby, kjer sva najprej bila deležna odličnega BBQja doma pri punci od Gašperja, potem pa smo zvečer šli na lokalen mini festivalčič. Sredi gozda, v majhnem kamnolomu, mini oder, par generatorjev in recimo kakih petsto ljudi. Najbolj odbito pa to, da je bilo potrebno švercat alkohol(!). Ker se v B.C. ne sme piti na javnih mestih in ker so licence za prodajo alkohola precej drage, je bila celotna prireditev kar brez šanka (nepredstavljivo pri nas) seveda pa ne tudi brez alkohola – čeprav se je lokalni policaj, edini na otoku, kar malo potrudil za to. Parkiral se je na dovozno cesto in pregledoval vse avtomobile in ljudi, če imajo kaj piva, vodke ipd. No mladci so seveda poznali sistem in si lepo že dopolne poskrili po gozdu naokoli dovoljšnje količine, da je ponoči vse skupaj spet zgledalo precej bolj pijano, kot na podobnih prireditvah pri nas. Verjetno je bila prohibicija učinkovita samo na takih outsiderjih kot sva bila midva – Gašper in družba naju namreč niso dovolj poučili o situaciji, tako da sem na prvo vprašanje, kje je pa šank sicer takoj dobil eno pivo od njih, ampak celo noč se pa glih ne da fehtat... Godba pa kar se mene tiče nič pretresljivega, simpatičen lokalen hip hop, čeprav hip hop ni glih čisto moj stil.
Zanimiva je pa tudi zgodovina tega malega otočka Hornby. Veliko prebivalcev je menda američanov, ki so bežali pred vietnamsko vojno in so se potem naselili na tem idilčnem, bujno zaraščenem otočku. Danes živi na otoku cca 800 ljudi v večinoma majhnih enostavnih lesenih hiškah v zelo zelenem okolju. Tudi sicer je celoten arhipelag vključno z velikom VanIslandom izjemno privlačen za bivanje. Vse popolnoma preraščeno z gozdovi, tu in tam pa se vmes najdejo še pravi pragozdovi. Cedre (Western Redcedar), duglazije (Douglas Fir) in zahodne cuge (Western Hemlock) rastejo tudi več kot 50 metrov v višino, stare pa so lahko tudi več kot petsto let. Ti pragozdovi zgledajo res idilično in pravljično – ogromna drevesa, veliko gnilega in podrtega drevja po tleh, ki je nato osnova za novo rast, vse bujno zeleno in preraščeno z mahovi, ogromno potočkov in slapov. Edino kar malo moti je hudo intenzivno gozdarjenje. Sekajo goloseke, kar pušča zelo grde luknje v pokrajini. Po drugi strani pa je gozdarjenje zaslužno tudi za ogromno količino goznih cest, od prav makadmskih avtocest do odličnih 4x4 cest.
Po dolgem vikendu sva se še cel teden potikala po VanIslandu, prevozila več kot 1000 km gozdnih cest, si pogledala sever otoka ter nato še jug. Kampirala še na par izjemnih Ministry of Forestry kampsitih... Danes se vrneva na celino, potem še dan ali dva v Vancouvru in nato v ZDA.
Blaž
