Prevozila sva 733 km ceste Cassiar HWY, s parimi desnimi odkloni, ki vodi skozi skoraj nenaseljeno pokrajino severne British Columije. Cesta skoraj brez prometa. Kmalu je bilo jasno, da je to še čista divjina, saj sva med vožnjo čisto ob cesti ali pa kar na cesti videla toliko divjadi, da je bilo skoraj kot na safariju. Gorske koze, losi, srne, karibuji, race, gosi, sove in še cela vrsta drugih ptic, volk in najbolj noro, do danes sva videla že enih 40 črnih medvedov. In vse to kar med vožnjo.
Največ medvedov sva videla včeraj. V treh urah pozne popoldanske vožnje sva videla okoli 25-30 črnih medvedov – samice z mladiči in posamezni medvedi. Ampak tale ni lovska. Je res. Najprej jih je bilo nekaj tik ob cesti, nato jih je nekaj teklo čez cesto. Takrat se je zazdelo, da jih bo še več, zato sva se malo pripravila za bodoča snidenja. Kmalu zagledava na oseku ob cesti medvedko z mladičem. Noga z gasa, odprem okno, radio na tiho, zelo počasi se peljeva mimo medvedom, namerim in šk, šk, šk, šk, šk, šk... O, kakšen fajn zvok, ko kar držiš prst na tipki in fotoaparat dela celo serijo slik. Dobra akcija, sva jo še parkrat ponovila. Jaz se zdaj vozim v pripravljensti, s fotoaparatom v naročju. Včasih, ko medved ne pobegne v gozd in se ustavi na varni razdalji ter naju gleda, se ustaviva še midva in se potem nekaj trenutkov gledamo. Opazujeva midva njega pa on naju. Potem pa se ali medved naveliča, ali pa midva in gremo vsak svojo pot.
Sem prav navdušena. Prvič v življenju, ko vidim medveda od blizu v naravi, jih vidim kar trideset. Toliko je medvedov, da se zdi, da imajo pravo gužvo. Najina hipoteza, zakaj jih je toliko je naslednja: drevesa še niso ozelenela, podrast v gozdu tudi še ne. Na posekah ob cesti pa že kar lepo raste sočna zelena trava. Zato se pridejo medvedi sem hranit, saj v gozdu še nimajo sveže hrane.
Eno medvedko sva slikala v zadnjih trentkih njenega življenja. Ob cesti sva najprej opazila mladiča, malo naprej dva tipa, ki sta s puškami v rokah ležala za skalo, kakšnih 100 m naprej je medvedka sedela ob cesti in še kakih 500 m naprej je bilo naselje. Očito se je medvedka z mladiči preveč približala naselju in so jo zato morali odstraiti zaradi varnosti prebivalcev. Medved je v teh koncih človeku najbolj nevarna žival, predvsem seveda samica z mladiči. Ravno ko sva bila pri Walterju na obisku je šla njegova žena na pogreb sodelavca, ki ga je pri delu na terenu ubila grizli samica z mladiči, ker se je nevede preveč približal njenemu brlogu.
Pa še nekaj besed o napovedanih gumi defektih. Prvi se nama je zgodil na 120 km dolgi makadamski cesti v odročni kraj sredi divjine Telegraph Creek, kjer v stilu začetka 20. stoletja živi nekaj verskih fanatikov in nekaj socialnih samo-izobčencev, ki so se umaknili iz urbanega sveta. Del ceste, ki vodi tesno ob impresivnem globokem kanjonu reke Stikine, je precej strm in prepaden. Zato sva bila kar malo na trnih saj nisva imela več rezervne gume. Luknja v gumi je imela premer več kot pol cm in se ni dala več zaflikat, zato sva, ko sva naslednji dan spet prišla na glavno cesto, kupila eno rabljeno gumo za rezervo. Bolje to kot nič. Pa še dobro, da je bilo vsaj to, ker nama je ta že zaflikana guma (od prejšnjega defekta na Aljaski) spustila čez približno 100 km. 300 km nadaljne poti do naslednjega kraja sva bila spet brez rezerve. Včeraj pa sva v Stewartu kupila dve rabljeni gumi, približno iste kvalitete in obraljenosti kot najine še cele gume. Zdaj morajo te še nekaj časa odobro služit, v USA, kjer so te zadeve cenejše in bo cajt za nove gume, bova pa šla v nabavo. Aja, pa še tole presenečenje sva imela. Predno sva se odpeljala iz delavnice, nama je gospa mehanik prinesla dva kozarca domačega vloženega prekajenega salmona. Uau, prijazna gospa. Sva že probala, je njami.
Danes je bil najin prvi pomladni dan. Dan, ko so drevesa ozelenela. Pomlad naju je dosegla v dolini reke Nass pri indijanskem naselju New Ayiansh (Nisga'a people), zemljepisna širina 55,05 stopinj severno.
Urša
