V petek sva brez problemov dobila štop do Fairbanksa, peljala naju je mlada, 28 letna Ukrajinska emigrantka, ki je šla v Fairbanks na ginekološki pregled za svojega šestega (!) otroka. Po celodnevnem potikanju po mestu in čakanju pri dealerju nama končno povejo: prišli so vsi deli (tesnila, ležaji...) razen najbolj pomembnega – nove osi. To, da del ni prišel, je presenetilo tudi njih, hkrati pa niso imeli tudi nobenih informacij, kdaj bo os prišela. Po najslabšem možnem scenariju bi lahko trajalo tudi štirinajst dni. So se pa zelo opravičevali in nama takoj dali tri litre olja, ki sem ga hotel kupit, zastonj. Tudi nazaj do najine prikolice štopava, ustavi pa nama mikronezijski emigrant in naju brez besede zapelje prav do avta, več kot 100 km dlje od kamor je bil namenjen. Čeprav imajo razdalje na Aljaski precej drugačen pomen, naju je 200 km viška, ki jih je naredil tip, res prijetno presenetilo.
Čez vikend ravno tako nobenih novic, v ponedeljek popoldne pa dobre novice – os je prišla. Hkrati pa še dodatno presenečenje – Caroline, punca s katero sva bila v kontaktu in »Director of Business Development« (karkoli bi naj že to pomenilo!?!) nama bo os osebno pripeljala takoj v torek zjutraj. Prav neverjetno, 300 km bo naredila za naju...
Včeraj ob pol enajstih dopoldne sem tako že sestavljal »razdelilni menjalnik« - ne vem, kakšno je primerno slovensko ime, če sploh obstaja, američani pravijo temu »Transfer box«, nemci pa »Verteiler Getriebe«. Je pa to poseben menjalnik, ki skrbi za preklop med 2WD in 4WD ter za reduktor, skratka za tisto ta drugo ročico ob ročici menjalnika. Zadeva ni pretirano komplicirana, edino precej nerodno dostopna, sploh če delaš z avtom na tleh. Sem pa celoten postopek spremljal že ob popravilu v Kanadi, kar je bil tudi razlog, da sem se sploh upal lotiti zadeve sam. Če vam nemščina ne dela težav, pa lahko več o sami okvari preberete na www.buschtaxi.org Kakorkoli, popoldne je bila zadeva sestavljena in midva spet na poti. Prvih par kilometrov je bilo kar malo napetih, vendar zadeva zgleda drži!
Še beseda o rezervnih delih za japanerja tule v S. Ameriki. Čeprav njihovi sistemi ne poznajo najinega modela Landcruiserja, znajo dele, če jim priskrbiš točne »part numbers« in če vključijo malo iznajdljivosti, dobiti zelo hitro. Zahvalit pa se moram tudi Toyoti Adria, od koder so mi v sredo, takoj potem ko je japaner spet crknil, izjemno hitro poslali prave »part #«.
Danes sva tako po enem mesecu zapustila Aljasko – deželo, ki naju precej navdušila, čeprav bi se kazalo vrnit še v kakem drugem letnem času. Aprila, ko sva si jo ogledala midva, je vsa turistična infrastruktura še zaprta – kar je po svoje sicer dobro, nikjer nobenega drugega turista, nobenega kampa nisva rabila plačat, vendar pa tudi slabo, precej cest in kampov je zaprtih, potikanje po nacionalnih parkih pa zelo težko, čeprav ne nemogoče. Prave zime pa tudi ni več, smučanje in motorno sankanje je zgledalo precej slabo, saj je sneg večinoma gnilec, čeprav ga je malo višje večinoma še kar precej. Skratka za videt Aljasko in uživat v zimskih radostih je verjetno najprimernejši začetek marca, za poletne užitke pa junij – ko vse že funkcionira, glavne horde amerških avtodomarjev pa še niso prišle.
Danes bova prenočila spet pri Walterju, tipu z psmi, ki naju je peljal na dog sledding, jutri pa naprej pospešeno proti jugu. Oba sva že kar nestrpna, da se znebiva zime – čeprav vem, da jo bom po letu in pol neprestanega poletja (vsaj tak je plan) že kar zelo nestrpno čakal...
Blaž
