V bistvu je zatajila šlosarija iz Kanade. Zlomila se je os v menjalniku, ki so jo nama zašvasali v Kanadi. Okoliščine so bile podobne kot zadnjič. Sva speljala s pumpe, pa nekaj zaškrta pod avtom in avto ni imel nobenega pogona več. Sva se samo spogledala: »Sranje, spet isto.«

Po drugi strani pa, še sreča, da je isto, se vsaj ve, kaj je narobe. Sva spet imela tudi srečo v nesreči. Zgodilo se je 50 m od pumpe z velikim parkiriščem. Avto imava poln hrane, pa še internet nama vleče. Sva hitro uspela naročiti rezervne dele, vsestranski mojster Blaž pa se je pogumno odločil, da bo tokrat kar sam popravljal zadevo. Z doplačilom 30 $ za letalsko pošiljko dobiva rezervne dele že jutri, drugače bi morala čakat do 4. maja. Bova zopet nekaj dni živela v nevoznem avtomobilu in zopet se mi zdi, kot da imava prikolico in ne avtodom.

Včeraj in danes je bil torej servisni dan. Blaž je večinoma ležal pod avtom in razstavljal menjalnik. Kar pol dneva se je vztrajno in potrpežljivo matral z eno gigantsko matico št. 36. Jaz sem pospravljala in pucala avto, šivala hlače, gate, štumfe, si dopisovala s Toyota dilerji, se ukvarjala s spletno stranjo in občasno asistirala: »daj mi ključ 14..... kanto za olje, najdi mi en štok...pridi tole slikat!« Yes Sir.

Jutri zjutraj greva v Fairbanks po rezerve dele, 150 km od tu. Se zanašava na to, da domačini ustavljajo avtoštoparjem. Če bo šlo vse po sreči (zdaj raje ne rečem, da tako planirava), v soboto Blaž sestavi menjalnik in v nedeljo se lahko, spet, najaviva pri Walterju.

Urša