Nacionalni park Denali ima dnevno kvoto ljudi in avtomobilov, ki smejo vstopiti v park. Vendar sedaj, izven sezone, to ne predstavlja nobenega problema. Kamp je zastonj, vstopnine ni, park rangerji pa zastonj posodijo krplje. Tako sva en dan s krpljami lomastila na en hrib v parku. Snega je še veliko in tudi s krpljami se je še kar udiralo. Vidljivost je bila slaba, tako da na vrhu nisva bila nagrajena z razgledom na Denali. Videla sva ga naslednji dan, 120 km daleč, ko sva se še zadnjič, upajoč na boljšo vidljivost, zapeljala v park. Gora McKinley, njeno prvotno in med domačini ljubše ime je Denali, je za približno 3000 m višja od večinske gorske mase v paru in se vidi 120 km in več daleč.

Najbolj severna točka najinega potovanja, 63 stopinj severno, so bile toplice Chena Hot Springs, dobro uro vožnje severno od Fairanksa. Stemnilo se je okoli pol polnoči, noč ni bila prav temna. Celo noč se je na severu lepo videla svetloba, zdanilo pa se okoli petih zjutraj. Chena Hot Springs naj bi bile najbolje urejene toplice na Aljaski. V resnici je cela zadeva precej zanemarjena – nevzdrževana in umazana. Kljub temu se je kar pasalo namakati v vroči vodi, predvsem v zunanjem bazenu.

Faibanks je še eno neimpresivno razvlečeno aljaško mesto s širokimi cestami, polno trgovin in velikih avtomobilov. Glavna atrakcija turistične promocije Fairbanksa je aurora borealis, ki naj bi se tu pojavljala 250 noči v letu. S tem ciljajo na Japonce, predvsem mladoporočence, ker menda Japonci verjamejo, da naj bi bil otrok, spočet pod auroro, uspešen v poslu. Trenutno so za auroro noči že presvetle, tako da tudi Japoncev ni več naokrog. Midva sva si šla pogledat zgodovinski muzej na prostem – Pioneer Park. Podobno kot v Calgaryju, so tudi sem privlekli stare hiše in brunarice iz drugih lokacij v Fairbanksu in njegovi okolici. Na prostem so razstavljeni stari rudarski stroji in orodja ter stari avtombili. Kakšna malomarnost glede teh starin! In to v muzeju, prava sramota! Stare avtomobile, take s še lesenimi kolesi in drugimi lesenimi deli in železne rudarske stroje imajo vse pod milim nebom, v celoti izpostavljeno snegu, dežju, ledu, mrazu, soncu. Les vidno strohni, po avtomobilih raste mah, železo čisto zarjavelo, gume počene in pogreznjene v blato. Vse zapuščeno. Vsaj kakšno streho bi lahko postavili. Pa saj ni mogoče, da imajo teh stvari v takem izobilju, da jim lahko vse zgnije čez dve leti. Podobno stanje sva videla v še par drugih historičnih parkih. To me res razjezi, jaz bi jim za tako ravnanje odvzela naziv muzej.

Zdaj pa, za pomiritev, še par besed o vremenu in oblačenju. Čez dan je tu od 0 do 10 stopinj, skoraj vsako drugo noč še sneži. Lokalci se pa že na veliko slačijo. Bejbike hodijo okoli v japonkah in majicah brez rokav, tipi ustrezno enako, midva pa v puloverjih in flisih. Če bi si dala še kapo na glavo, bi bila pa verjetno že snešna. Motoristi so tudi precej odbiti, jih je že ogromno na cestah, večina se vozi brez čelade in tudi kape ter samo v kavbojkah in navadnih nizkih čevljih.

Sedaj nama je že malo zadosti snega, mraza in vlage in se že veseliva toplejših dni v Kanadi. Zato danes spet gasa na Alaska HYW in proti jugu v British Columbio, vmes pa še postanek pri Walterju v Destruction Bayu.

Urša