Življenje belega človeka na Aljaski je vedno temeljilo na naravnih bogastvih. Najprej je bilo to krzno (prvi izkoriščevaci so bili Rusi, ki so za seboj pustili kar nekaj pravoslavnih sledi), potem zlato, druge rude in sedaj predvsem nafta in zemeljski plin. Tako so tudi naselja v veliki večini nastajala kot, najprej trgovske postojanke za odkup oziroma transport krzna, nato pa kot rudarska naselja ob nahajališčih zlata in druge rude (večinoma baker). V donosnih letih zlatih in drugih mrzlic se je razvila aljaška železnica ter pristanišča in s tem pristaniša mesta in naselja ob železniških postajah. Drugačen nastanek imajo naselja v dolini reke Matanuska, edino rodovitno področje na Aljaski, ki so plod Rooseveltovega New Deala – Colony Program. Iz srednjega zahoda ZDA so na to področje preselili okoli 200 družin, kjer so dobili zemljo in posojilo za zagon kmetije.

Kar nekaj vasi še ohranja duh zlate mrzlice, kot npr. Hope na polotoku Kenai. Tu je ohranjenih kar precej brunaric iz tistega časa in v vaškem baru je po stenah izobešenih ogromno orodja iz zlatih časov in starih fotografij rudarjev oziroma iskalcev zlata. V duhu aljaške moderne oziroma naftne dobe je nastal sporen (tehnološki napredk in gospodartvo vs. ekologija), vendar kljub temu eden največjih gradbenih dosežkov naše dobe, slabih 1300 km dolg aljaški naftovod, zgrajen leta 1977. Po njem že skoraj 30 let tečejo ogromne količine $$$$. Dileme in izgradnja naftovoda ter druga področja aljaške zgodovine, indijanske in bele, in antropologije so zelo zanimivo prikazani v muzeju Anchorage Museum of History and Art, ki sva si ga ogledala pred kroženjem po polotoku Kenai.

Polotok Kenai je bolj poseljen od ostalih področij, kjer sva bila do sedaj. Poleg dobro razvitega turizma je zelo popularen tudi med prebivalci Anchorage-a. To seveda pomeni, veliko vikendov, med katerimi sva opazila kar nekaj zelo vzornih primerkov s krasnim razgledom na morje, predvsem v okolici mesteca Homer. Homer je znan po izvrstnem ribolovu na losose in halibute (neke vrste morski listi) in popularnem kajakiranju in trekingih po in okoli zaliva Kachemak Bay. Midva nisva imela prav sreče z vremenom (je zelo pihalo in čez noč snežilo) zato nisva imela kaj dosti volje za take aktivnosti. Poleg tega pa še ni bila sezona in je bila so bile (vsaj na prvi pogled) vse agencije in izposojevalnice opreme še zaprte. Na moje presenečneje je v tem obmorskem mestecu več orlov kot galebov.

Kot rečeno, so Rusi, prvi kolonialsiti na Aljaski, pustili kar nekaj sledi. Iz njihovih časov je ostalo nekaj dobro ohranjenih malih pravoslavnih cerkva in tudi pravoslavna vera še živi, v veliki meri tudi med »eskimi«. Ko je človek navajen srbskih verskih dostojanstvenikov z dolgo košato brado je kar malo hecno videti »eskimske« pravoslavne duhovnike (ti namreč niso kaj dosti poraščeni po obraz) v dolgih črnih kutah in s samo približno 30 dolgimi dlakami po bradi.

Večina Rusov se je izselila z Aljaske ko je bila ta podana Američanom, nakaj pa jih je kljub temu ostalo, kot npr. prebivalci vasi Nikolaevsk, kjer so menda še ohranili svojo kulturo, narodno nošo in tradicionalni način življenja. Midva nisva videla nič posebnega, le ena vas z bolj slabo infrastrukturo umaknjena v hribih.

Na velikonočni ponedeljek sva imale prvi »gumidefekt« in tudi otvoritev najine piknik sezone. Prenočila sva v samotnem (sedaj, ko ni sezone) kampu na obali ledeniškega jezera. Na plaži sva na žar vrgla malo ovce in malo govedine in z veseljem še dve uri po večerji kurila taborni ogenj. Sva uživala v najine prvem večeru na prostem. Do sedaj namreč zaradi temperatur to ni bilo najbolj prijetno.

V tem času je zaradi snega zaprtih tudi večina gorskih cest in prelazov. Zato se nisva mogla peljati čez prelaz Hatcher v gorovju Talkeetna. Prišla sva lahko le do rudnika zlata Independance v lepi, istoimenski dolini pod prelazom. Trenutno je tu še ogromno snega in naokoli se preganjajo navdušenci na motornih sankah, turnih smučeh in bordih. Rudnik je deloval celo do začetka 50ih let, z vmesnim parletnim premorom med drugo svetovno vojno. Danes je zaščiten kot zgodovinski park in naj bi to bil nabolje ohranjen rudnik na Aljaski.

Pa še to. Večerna svetloba tu je krasna. Take še nisem videla. Sedaj so dnevi že kar dolgi (do ene desetih zvečer, vsak dan 6 minut več) in nizko sonce naredi ostro, močno svetlobo, ki spremeni barve narave na bolj rdečkasto rumene tone. Kar malo čudno se počutim, kot da ne bi bila v naravi ampak v fotografskem studijo pod močnimi belimi reflektorji. Se kar ne morem načudit kako sonce tu drugače sije kot pri nas.

Urša