ALCAN, kot ji tudi pravijo, so zgradili ameri leta 1942. V rahli paniki po napadu na Pearl Harbour so se zavedli, da je Aljaska hudo strateško pomembna in zelo težko ubranljiva brez kopenske zveze. Marca 1942 so poslali 10.000 vojakov ter najeli še približno 15.000 civilistov ter v osmih mesecih do novembra zgradili skoraj 2500 kilometrov ceste od Dawson Creeka do Fairbanksa. Danes bi tisti cesti verjetno rekli »jeepable road«, ampak vseeno je ta gradnja danes skoraj nepredstavljiv podvig.
Danes je cesta v celoti asfaltirana, široka in pa predvsem od Fort Nelsona naprej skoraj čisto prazna. V celem dnevu srečaš na cesti mogoče petdeset avtomobilov in tovornjakov skupaj. Šibal bi lahko pa tudi 200 na uro, če bi imel primeren avto, midva pa sva se držala okoli 100, kar je najina idealna brzina. Danes potovanje po ALCAN ni niti približno primerljivo več s tem, kar je moralo biti še par deset let nazaj – bencinske in približne okrepčevalnice večinoma podobne utam s pripadajočim smetiščem so vsaj na vsakih 100 km in poleti se po njej vije menda skoraj kolona ameriških in kanadskih RVjev (avtodomov).
Par sto kilometrov pred Fort Nelsonom srečava tudi kolesarja. Prišel nama je nasproti, tako da ni bilo prilike, da bi ga zaslišala, kako je kolesarit pozimi (se pa očitno da, Rudl ;) Prvi omembe vreden postanek sva naredila v Liard Hot Springs, kjer sva se malo namočila v naravnem tolmunčku z do 50 stopinj vročo vodo. Naslednji pa je bil v Destruction Bayu na jezeru Kluane, kjer sva obiskala Walterja in šla na dvodnevni dog sledding, ter na zelo lep izlet čez zaledenelo jezero do še vedno delujočega rudnika zlata. Vožnja čez 10 km jezera po več kot meter debelem ledu je bila zame hudo zabavna, Urša pa se kar ni mogla sprostiti. Na poti tja se je kar odpela in držala kljuko na vratih, tako da bi lahko hitro izkočila, če bi se avto začel potapljati... Še par kilometrov naprej po cesti na drugi strani jezera pa je rudnik, ki sicer obratuje samo poleti, pozimi, pa si morajo ustvarit zaloge za celo poletje – edino takrat imajo namreč cestno povezavo. Zvozijo ogromno nafte, pripeljejo potrebne stroje, ostale zaloge...
V Toku, prvi večji vasi po prečenju meje sva zavila na levo, proti Valdezu. Čez par sto km zavijeva na Nabesna road – eno od dveh cesto, ki vodita v Wrangell-St Elias National Park. Šestdeset kilometrov ceste v notranjost parka ti da vsaj malo občutka za ogromnost tega parka. Park je večji kot Švica, skupaj z Kluane National Parkom na kanadski strani pa obsegata menda celo največje zaščiteno območje na svetu. Druga cesta, par sto km južneje, ki sva jo tudi prevozila, pa se imenuje McCarthy Road in vodi do mesteca McCarthy ter opuščene rudniške vasi Kennicott. Sto kilometrov ceste je v bistvu predelena trasa nekdanje železnice in je bila prva resnejša preizkušnja za Japanerja oziroma bolje rečeno za najine omare in robo v njih. Cesta je poleti verjetno zelo dober makadam, za naju pa je bila precejšen napor. Predstavljajte si cesto, ki je bila čez zimo precej slabo plužena, na njej se je nabralo kakih 20 cm trdega snega in ledu, potem pa se začne pomlad in pride odjuga. Zadeva postane mešanica plundre, ledu in ogromnih lukenj oziroma luž v ledu, ki jih za povrh še precej slabo vidiš. V vsako smer sva potrebovala skoraj tri ure... Na koncu ceste, sredi ničesar, direkt ob ledeniku pa majhna vasica s par čudaki, ki so si izbrali odmaknjeno življenje. Do vasi je potrebno peš, kajti tik pred njo je ledeniška reka odnesla most in imajo trenutno samo ozkega za pešake. V časih rudnika in železnice so ta most morali vsako leto na novo zgraditi – saj ni bilo načina, da bi zgradili dovolj velikega in trdnega, da ga ne bi vsakoletna poletna ledeniška poplava odnesla. Še šest kilometrov naprej pa stoji opuščena rudniška vas, kjer so med leti 1910 in 1937 nakopali za 200 mio $ zelo bogate bakrove rude. Vas v precejšnji meri še vedno stoji, pred desetimi leti so jo tudi zaščitili in razglasili za spomenik. Mene pa je vse skupaj kar malo spominjalo na Žerjav...
Na zadnjem odseku, od McCarthy Roada do Valdeza, pa pričakava veličasten severni sij. Urša ga je nestrpno čakala že od kar sva zapustila Toronto, in prvega dočakala že na dog sleddanju, ampak tale je bil pa čisto nor. Kake pol ure sva gledala in fotkala akcijo. In prav ta akcija je tisto, kar me je najbolj presenetilo. Barve šibajo po nebu in se razvijajo s hitrostjo, ki je skoraj primerljiva z ognjemetom.
ALCAN danes ni velika avantura niti pozimi, ti pa vsekakor spremeni dojemanje razdalj in širin tega sveta. Zelo poudari občutek odmaknjenosti Aljaske, sto kilometrov po cesti pa postane primerljivih s petnajstimi doma.
Blaž
