Že v Rockijih sva si zamislila, da bi bilo zanimivo probat dog sledding (dirkanje s pasjo vprego) zato sva kontaktirala Walterja (nujno si poglejte odličen video). Njegov naslov nama je dal Matej, ki je možakarja spoznal na svoji kolesarski odpravi skozi te kraje. Walter nama je ponudil dvodnevni izlet, vendar ker nama ne more garantirati dobrih snežnih razmer, nama ne bo nič računal. Super, seveda sva sprejela.
Zjutraj naložimo sani, pasjo opremo in seveda pse. 8 psov, za vsakega od naju ekipa 4 psov. Preden dovolimo psom da se poženejo, nama Walter na kratko razloži ukaze, upravlanje s sanmi in poudari, da kar res nočeš, da se ti zgodi, je, da izgubiš sani in z njimi celo pasjo vprego, ker lahko kar precej pešačih, preden se psi odločijo ustaviti. Ker so psi zelo močni, je vedno potrebno celo vprego (s sanmi vred) privezati za drevo, ker, kot pravi Walter, če se psi odločijo, da bodo dirkali, lahko tudi privez utrgajo, če ni dovolj močan.
Pot je trajala kakšno uro in vse je šlo gladko, bil je krasen sončen in topel dan. Za pse kar pretopel, kajti ti so baje v najboljši formi pri temperatura precej pod ničlo (vsaj minus 10). Pse smo razpregli in jih napojili. Nato pa je Walter odšel in nama pustil pse do naslednjega dne, ko je prišel po naju. Sva bila kar presenečena, da si nama upa pustiti kar 8 svojih psov.
Naslednji dan, ko so bili psi spočiti in jutranje temperature nižje, je bilo dirkanje bolj pestro. Ko je Blaž pognal svoje pse, se moji sploh niso mogli umiriti. Lajež in zaletavanje za Blaževo ekipo. Psi namreč vedno lovijo ekipo pred sabo. Bile (moja ekipa je bila iz samih psičk) so tako močne, da sem imela težave odtegniti privez. Ko mi je je to uspelo, so se tako hitro pognale, da me je že čez 5 m s sanmi vred vrglo v cel sneg in tako še dvakrat preden mi je uspelo štartat. Potem pa pride problematičen klanec navzdol, kje sem sicer skušala z bremzo zmanjševati hitrost, vendar me je vrglo iz ravnotežja in tokrat sank nisem uspela zadržati in valda so bili tudi vsi ukazi za stop v prazno. Ja sranje, samo upala sem, da so šli nazaj od koder smo včeraj prišli, in da se bodo vsaj tam ustavili. Tudi Blažu ni šlo dosti bolše, je zgubil vprego na koncu klanca, vendar nato ujel moje pse in z njimi šel za svojimi. Psi so se hvala bogu ustavili na včerašnjem štartu, kjer je Blaž obe vpregi zvezal skupaj in se vračal pome. Med pešačenjem sem si jaz že predstavljala Blaža, kako se podi za pobeglo pasjo vprego in kot Zorro skače z enih sani na druge.
Po srečno zaključeni pripetiji, sva sledala še kakšni dve uri, vednar je šlo bolj umirjeno, ker se je otoplilo in so se psi malo umirili.
Ja, dog sledding ni samo zabava. Je pa enkratna izkušnja. Brez vseh padcev in težavic doživetje ne bi bilo tako polno. Če te psi ne poznajo, moraš tudi imeti nekaj sreče, da te ubogajo na ukaz. Psi so pa vsi taki cukri, ful prijazni do človeka, crkljivi, je človek kar presenečen, glede na to, da so to delovne živali in ne hišni ljubljenčki.
Zvečer naju je Walter povabil še na večerjo, jedli smo divjega bizona in se prav zabavali ob dveh flašah vina. Naju je zamikalo, da bi se vrnila kako zimo in šla na eno od bolj »survival« tur, ki jih vodita in organizirata Walter in njegova žena. Teden do dva potovanja s pasjimi vpregami po divjini, spanje v šotorih ali kočah, tankanje vode v zamrznjenih potokih....
Urša
