Skoznje pelje relativno malo, sicer zelo dobrih cest. Vse, po katerih sva se peljala midva, so bile paša za oči.

Lepota pokrajine da ti sapo vzame. In takih prizorov je tu še in še. Same gore, na stotine ledeniških jezerc, dolin, divjad, ki ti preči cesto. Divje reke, brez kakršnihkoli posegov v rečne bregove. Neskončni gozdovi, brez kakršnih koli gozdarskih posegov. Najbol impresivno pa je, kar v Evropi sploh več ne obstaja, da je vse to popolnoma nenaseljeno. Voziš se 100 km (tudi več) in nobenega naselja, nobene stanovanjske hiše, nobene zgradbe, nobenih daljnovodov. Hodiš po gozdu, in ne srečaš nikogar. Noro. To ti res da občutek, da si v pristni naravi. Niti ne rabiš iti s ceste, da doživiš tak občutek. Mene je totalno prevzelo.

Razmišljam, kako bi še bolje opisala lepoto narave, pa niti ne najdem pravih besed. Se mi zdi, da nama tudi s fotografijami na najbolje uspelo.

Še nekaj utrinkov z najinega potepanja po teh gorskih logih.

Paradajz na tekaških smučeh

Bil je krasen sončen dan in želja po novih zimskih doživetjih. V turistični vasi Lake Louise sva si sposodila »cross country touring« smuči (poskus prevoda: tekaške turne smuči) Takih jaz pri nas še nisem videla. Namenjene pa so predvsem za terene, kjer tekaške proge niso urejene (vendar ne visokogorje). Po obliki podobne klasičnim tekaškim, le da so malo širše in imajo kovinske robnike. Prednost pred navadnimi tekaškimi je, da so zaradi širine boljše za v cel sneg in zaradi robnikov bolj vodljive/zanesljive na tršem (ledenem) terenu in pri spustih. Prednost pred alpskimi turnimi pa je predvsem, da so smuči lažje in čevelj mehkejši, niso pa vezi fiksne, kar pomeni, da niso najbolje za daljše (strmejše) spuste. Tu so zelo popularne, terenov pa tudi ogromno.

Skratka, vzela sva smuči in oddrsala v Paradise Valley. Idilična dolina. Malicala sva na mostičku čez zamrznjen potoček, ob bregovih potoka iglast gozd. Vse naokoli mehka snežna odeja obsijana s soncem, v snegu sledovi smuči in živali. Nad nama visoko na gori ledenik. In spet, mir, nobenih zvokov civilizacije.

Icefields Parkway

230 km dolga cesta, ki se vije med gorami in povezuje nacionalna parka Banff in Jasper. Vožnjo po njej opisujejo kot eno izmed najlepših na svetu. Meni najlepši del ceste je bil prelaz Sunwapta, kjer se odpre »uau« pogled na visoke zasnežene gore. Z mnogimi postanki in kratkimi izleti sva jo prepeljala v dveh dneh, saj se nisva hotela voziti ponoči. Gazila sva na prelaz Wilcox, od koder je bil krasen razgled na Colombia Icefiled – navečja akumulacija ledu in snega v celih Rocky Mnts in si ogledala nekaj ledeniških jezer in slapov, ki so bile kratek sprehod s ceste (Peyto Lake, Sunwapta Falls, Athabasca Falls). Vožnja je bila krasna, vreme nama je bilo na srečo naklonjeno.

Glacier National Park

Na heliski v Revelsotke sva se peljala po Trans-Canada Hwy, ki vodi skozi Glacier National Park (British Columbia). Park zajema Selkirk in Columbia Mountains, ki niso več del Rokijev. Kot pove že ime, so tu tako rekoč sami ledeniki (422) in menda se nekateri med njimi, v nasprotju s splošnim trendom, celo povečujejo. To območje naj bi bilo nabolj plazovito na svetu. V informacijske centru na prelazu Rogers Pass sva si ogledala film Snow Wars, ki opisuje nastajanje snežnih plazov in delovanje službe, ki raziskuje delovanje plazov, spremlja vremenske razmere, opravlja različne meritve, analize snega in napoveduje nevarnosti plazovitosti in določi, kdaj se plazovi umetno prožjo (avtocesto zaprejo in vojska z granatami proži plazove). A se ne sliši to kot »dream job« za našga Rudla: Kanada, narava, gore, sneg, mraz, terenske meritve s turnimi smučmi...

Načrtni kontrolirani požigi gozdov

Zelo zanimivo in meni novo. Ogenj in požari so vedno bili naravni dejavnik v gozdnem ekosistemu. V 19. stoletju so belci v Kanadi začeli omejevati divje gozdne požare. Od tedaj se je struktura gozda spremenila (starejša drevesa, manj podrasti, manj mladih dreves...) kar je vplivalo tudi na sestavo živalstva. V nacionalnih parkih v zadjih letih izvajajo program načrtnih kontroliranh požigov gozdov, s čimer želijo gozdove vrniti v njihovo »naravno« stanje, kar daje več hrane jelenom, karibujem, srnam (mlada drevesa, podrast, trava) in s tem možnost za njihovo razširitev, kar predstavlja več hrane za volkove.... Prakse požiganja gozdov so se posluževali že indijanci, ki so si s tem zagotovili tudi lov oziroma hrano zase.

Čreda karibujev prenočuje v mestu

Ko sva se proti večeru vračala v mestni kamp v Jasperju, sva zagledala čredo kakih 30 karibujev, ki se je mirno pasla ob obvoznici. Zvečer je cela čreda počasi prišla v mesto, se ustalila na eni izmed zelenic in karibuji so ležali po travi – prišli prenočit v mesto. Stojiš jim lahko na 20 m blizu in niti ne trznejo, samo mirno te gledajo. Enako se je zgodilo naslednji večer, le da so si izbrali drugo zelenico. V informacijskem centru so mi povedali, da pridejo tudi zato, da se umaknejo volkovom. Poleg tega pa je v mestu sneg že skopnel in imajo tu pašo.

To je pojasnilo moje čudenje, ko sva prišla v mesto, od kod pridejo vsi ti kakci po zelenicah, ki so enakomerno raztreseni. Sem se že spraševala, če mogoče tako gnojijo (kot neko bio gnojilo ker se ravno nahajamo v parku).

Jasper in pravljična dolina

Od vseh mestec, kar sva jih videla v Rockijih, se mi je ta najbolj dopadel. Na ravnici, obkrožen z visokimi gorami, blizu mesteca smušišče in kar nekaj ledeniških jezerc, ki ponujajo hitro dostopne lepe sprehode. Najbolj od vseh krajev na najinem potepanju po Rockijih pa me je impresonirala dolina reke Maligne.

Izlet po cesti do jezera Maligne je bil sam dolg občudujoč »uau«, ki se je začel z »ua« ko se je prikazalo Medicine Lake, trajal, ko sva se ustavila na koncu doline ob Maligne Lake in končal z »u«, ko sva se vrnila v mesto. To je pa tako lepo, da je treba videt. Ko sva se peljala v dolino, je bil že popoldan. Bil je jasen dan in beli vrhovi gora so bili čudovito obsijani s čudovito popoldansko svetlobo. Že nekaj časa ni snežilo in snega ni bilo več zelo veliko, tako je bil večinoma iglast gozd zelen in strme gorske stene so bile kopne. Barvni kontrast je bil enkraten: jasno modro nebo, bleščeče beli vrhovi gora s kamnitimi pobočji, pod njimi sveže zelen gozd in pred nama zamrznjeno jezero. Jaz sem bila tako prevzeta in navdušena, da sva šla naslednji dan še enkrat, ko se spet kar nisem mogla nasitit.

Mogoče se zdijo moji opisi dramatični ali morda osladni. Ampak tukaj zares je tako zelo lepo. Se bo treba še enkrat vrniti, takrat poleti.

Urša