Ko zjutraj pripravljam zajtrk čudno gledam v omaro, kako so lahko iz zaprte vrečke pistacij na tla padle lupine: »Blaž, eno žival mava v avtu.« Pa odprem še drugo omaro, kjer je očitno, da je žival po malem poskušala skoraj vso najino hrano. Jah nič, miš je z nama. Med njenim razgrajanjem naslednjo noč sva jo skušala zvabiti v vrečko s pistacijami, pa ni nasedla. Kakšnega bolj »magajverskega« načrta si nisva spomnila. Potem, ko sva jo preselila za ene 200 km in nabavila nekaj opreme, je boga reva tragično zaključila svoj »all inclusive«.

Urša