Kar je za naju izjemo pozno, saj sva oba navdušena smučarja, sploh pa glede na rekordno zimo v Sloveniji. Jaz si sposodim board s soft vezmi (alpincev seveda v ameriki in kanadi sploh ne poznajo), Urša pa si sposodi solidne carving smuči. Po pol dneva se naveličam čudnega boarda in mehkih vezi na terenih, ki so idealni za karvanje. Zamenjam board za karving smuči. Urša je bila sicer prepričana, da mi bo dobro šlo, mene je bilo pa kar malo strah 15 letih spet stopiti na dve dili. Nisem bil čisto preričan, če mi bo sploh uspelo narediti zavoj. Ampak po dveh furah sem čist not padel. Karving na dveh dilah je čisto enakovreden karvingu po eni dili in zgleda, da bom moral naslednjo sezono spet investirati v novo opremo.
Nakiska je novo, a precej malo smučišče. Zgrajeno je bilo z nule za olimpijske igre Calgary '88. Ima 4 sedežnice in kakih 40 prog, kar kaže na eno večjih ralik med evropskimi in severno ameriškimi smučišči. Razmeje med številom prog in vlečnic je tu precej večje kot v Evropi. Razlog, da so bile v nulo speglane proge, v ponedeljek, ko že itak ni bilo nobenega folka, popolnoma prazne. In midva sva drvela.
Naslednje smučišče je bilo Sunshine Village, ki je eno največjih v kanadskih Rokijih, pa še vedno precej malo za francoske/avstrijske/italijanske razmere. Sva pa tu prvič sprobala njihove »powder bowls«. Za razliko od evropskih smučišč, kjer je smučanje izven prog skoraj vedno neoznačeno in nenadzorovano, imajo tu označene in nadzorovane proge po celem snegu, od katerih nekatere mejijo že na alpinistično smučanje. Mogoče je razlog tudi v tem, da je hrbtna stran smučarske karte polna drobnega tiska s katerim upravljalce odvežeš vsakršen odgovornosti, tudi malomarnosti. Na tem smučišču sva tako bolj rila po »powder bowls« kot karvala, saj je celotno smučišče precej bolj usmerjeno v to.
Nasledji postanek je bil Lake Louise, ki je po velikosti in sestavi precej podoben Sunshine Village (cca 10 vlečnic in 100 prog), s to razliko, da je tu tudi kar nekaj dobrih karving prog – sploh celotna trasa ženskega smuka je odlična. Videla sva tudi prvo gužvo, namreč prvič sva se odpravila na smučišče v soboto, ko so bile vrste že za izposojo opreme neznanske, zato sva se kar obrnila in se vrnila v ponedeljek.
Za konec kratke smučarske sezone pa sva si pustila »uršine sanje«. Dva dni heliskijanja v Revelstoke, Britick Colombia. Na žalost nama vreme ni najbolj služilo, tako da smo prvi dan lahko naredili samo dva leta. Glavna ovira je bila megla oziroma nizka oblačnost, ki je pilotu onemogočila pristajanje na vrhovih. Ampak tudi ti dve furi sta bili dovolj za prvi okus deviškega kanadskega powder-ja in zato da skoraj nisva mogla spati zaradi pričakovanja naslednjega dne, ko naj bi se vreme izboljšalo. V soboto se je vreme sicer približno izboljšalo, vendar še vedno ne dovolj, da bi leteli na višje vrhove (ledenike), tako da smo smučali med cca 2400 in 1800 m na treh »progah« - vsakič pa seveda po drugi varianti spusta. Skupaj z 10 cm svežega nočnega powder-ja je to pomenilo odlično smuko. Kljub temu, da še nikoli ni smučala po tako globokem pršiču, in da ji sploh še nikoli ni šlo tako dobro po celem snegu, je bila konec dneva in še naslednji dan Urša vseeno malo razočarana, saj ji ni bilo čisto jasno, ali so se njene sanje o smučanju v globokem sanjskem kanadskem pršiču uresničile ali ne. Manjkali so namreč visoki vrhovi in modro nebo... Ampak nekaj mora vendarle ostati tudi za naslednjič, saj heliskijanje povzroča hudo obliko odvisnosti!
Blaž
