Ko sva se poslovila od staršev, sva se kot zadnji avtomobil vkrcala na trajekt in prečila kanal Magellan. čez dobre pol ure sva že bila na Ognjeno zemljo in takoj nadaljevala pot proti cilju najinega potovanja - mestu Ushuaia. Pokrajina severnega dela otoka je podobna kot na naši dosedanji poti po Patagoniji - stepa, rumena trava, le s to razliko, da je tu opaziti več aktivnih ovčjih kmetij. Na poti protu jugu se nekje sredi otoka pokrajina na hitro spremeni: vse zeleno, polno jezer, močvirij, gozdov.

Po treh urah vožnje sva prišla v Ushuaio, prijetno in zelo turistično mesto ter precej večje od najinih pričakovanj. Ushuaia se hvali kot naj južnejše mesto na zemeljski obli. To sicer ni čista resnica, saj se na prosto oko čez Beaglov kanala vidi čilensko mesto Puerto Williams. Ampak Argentinci in čilenci po tradiciji niso najboljši prijaletji in Ushuaia vztrajno poudarja status naj južnejšega mesta oziroma »fin del mundo« (konec sveta), na čemer sloni tudi turistična propaganda.

Doseg cilja najinega potovanja, predvsem dejstva, da se je vse izteklo brez zapletov ali neprijetnih dogodkov, sva proslavila z večerjo v eni izmed mnogih cenovno ugodnih restavracij tipa »tenedor libre« (all you can eat), kjer je bil poudarek na patagonski specialiteti - na ognju pečenem jagenjčku. Slastno. Občutki ob proslavljanju so bili precej mešani. Veselje ob tem, da sva prišla tako daleč, videla toliko sveta in veliko doživela. Žalostilo pa naju je dejstvo, da bo tega lahkotega, uživaškega življena kmalu konec. Predvsem tistega dela potovanja, ki naju je najbolj navdušil in česar se v Evropi ne da več doživeti: uživanje v samoti neskončne divjine in skoraj nedotaknjene narave. Tolaži naju le dejstvo, da bova kmalu videla sestre, druge domače in prijatelje.

Prva dva dni v Ushuai sva namenila sprehodu po mestu, pranju perila in nabavi novih zalog hrane. Med tem, ko se je Blaž boril s štrajkajočim računalnikom, sem jaz obiskala muzej Fin del Mundo, ki z antropološkega, zgodovinskega in naravoslovnega vidika zanimivo predstavlja Ognjeno zemljo od njenih prvotnih naseljencev (od katerih je menda danes ostala le še ena stara gospa), prvih evropskih raziskovalcev, do kolonizacije otoka. Obiskala sva še turistične informacije, kjer simpatična uslužbenka kar ni mogla prehvaliti lepote visokih slovenskih mladcev, ki jih menda vedno več prihaja v Ushuaio. Za koncu svojega dolgega navdušenega monologa nama je dala še koristen namig »Po osmi uri zvečer ne pobirajo več vstopnine za nacionalni park.« Gracias amiga! Nekateri Argentinci pa res govorijo kot toča. Stvari, ki se jih da lepo razložit v petih stavkih, oni razlagajo 5 minut, se med tem tolikokrat ponovijo, da lahko zapreš ušesa za par minut in ti nič ne uide.

Zvečer sva se zapeljala v nacionalni park Tierra del Fuego. Na vhodu nama je čuvaj prišel odpret zaporico: »Bienvenidos! Po osmi uri zvečer ne pobiramo več vstopnine, kar naprej prosim.« Ma če to ni super! Sparkirala sva se na brezplačnem kampingu, kjer sicer nisva bila sama, v kampu je bilo še nekaj šotoristov in še en Landruiser, le bel in z nizozemsko registracijo. Zjutraj, ko sva stopila iz avta, sva ugotovila, da kampirava v idili. Sparkirana sva bila na začetku malega travnatega polotočka, okoli njega meander ledeniške reke, naokoli gozd z nizkimi iglavci, in še ena presenetljiva stvar: vse naokoli celi dan skačejo in se pasejo zajci. Njihova količina naju je malo begala. če so to res divji zajci, se je meni zdelo, da jih je preveč za uravnovešen ekosistem, saj jih je bilo toliko, kot da bi stala na pašniku kuncev. Z vremenom nisva imela sreče. Večino časa deževalo, temperature pa so bile ugodne za jakno, kapo in rokavice. Vremenske razmere je Blaž izkoristil za reinkarnacijo najinega računalnika, ki mu je sedaj dokončno crknil disk, jaz pa za veliko branja. Ta bolj suhe dele dneva pa sva izkoristila za uživanje v sprehodih po čudoviti naravi, ki je tudi sicer precej vlažna, z veliko maha, močvirij, šote, malih jezerc, morja.... in tudi bobrovih jezov (bobri, ki niso avtohtona žival temveč uvoženi iz Kanade, na celem otoku delajo precej škode). Od živalstva je bilo videti lisice, mnoge ptice in povsod nenormalno veliko zajcev. Zadnji dan se je že takoj zjutraj odprl topel sončen dan. Takoj ga izkoristiva, najprej za »photo session« pred tablo, ki označuje konec nacionalne ceste No.3 in razdaljo do Aljaske (17.848 km). Nisva bila edina potovalca, ki sva dokumentirala svoj dosežek. Poleg naju je bila skupina potovalcev iz kluba Renault 4, ki so se s katrcami pripeljali iz Buenos Airesa. Na sploh sva na Ognjeni zemlji srečala največ avtov - potovalcev s tujimi, večinoma evropskimi tablicimi, do tri vsak dan. Po zaključku fotografiranja se vzpneva na hrib Cerro Guanaco (1106 m), s katerega sva imela odličen razgled na vse strani, predvsem pa na kanal Beagle.

Obisala sva ogromno posestvo Estancia Harberton, ki ga upravljajo potomci angleškega misionarja Thomasa Bridgesa, ki se je v svojem času trudil zaščititi prvotne prebivalce Tierre del Fuego. čudovito posestvo ob Beagle kanalu z mnogimi rekami, nekaj jezeri, gozdovi, pašniki.... vse zeleno, samotno in spokojno. če bi bile klimatske razmere nekoliko ugodnješe, bi to bilo po najinem okusu sanjsko posestvo in kraj za bivanje. V podnebje bi dodala daljša in toplejša poletja in zmanjšala moč vetra. Že nekaj dni namreč tako močno piha, da v avtu ne morava imeti odprte strehe in morava spati na spodnjem, zasilnem ležišču. Današnji lastniki posestvo ohranjajo v duhu naravnega rezervata in dovolijo brezplačno kampiranje z vnaprejšnjim dovoljenjem. Tu sva ostala dva dni, si zakurila žar, opazovala bobra plavati po reki, se sprehajala, obiskala urbani del posestva.... in se zapeljala še do naj južnejše točke, do katere se da priti po cesti - vojaška postojanka ob kanalu Beagle.

Po enem tednu se končno določiva, da se obrneva nazaj proti severu, zapustiva Tierro del Fuego in s tem začneva z zaključevanjem najinega potovanja. Peljeva se po notranjost otoka, lepi kmetijski pokrajini z govedorejo, ovčerejo, konji... Najdeva lepo plažo na obali jezera ob zapuščenem hotelu. Po dolgem času je manj vetroven dan, zato se na hitro odločiva, da je za danes vožnje konec. Iz avta potegneva stole, na hitro pripravim malico in s kozarcem vina uživava v na toplem soncu in v lepem razgledu.

Naslednji dan prestopiva na čilensko stran. čez mejo se je traba zapeljati čez reko, tako mejni prehod zaradi rečnega vodostaja ni vedno prehoden. Popoldan in noč preživiva na jezeru Lago Blanco, kjer doživiva enega lepših sončnih zahodov. V gozdičku je polega naju za dva polna avtobusa šotoristov, ki so tu po večini za ribolov. Naslednji dan se ne moreva takoj odpraviti na pot, ker je cesta zaprta zaradi lokalne reli dirke. Sparkirava se ob cesti in opazujeva. Med imeni klubov in sponzorjev prepoznava veliko hrvaških priimkov. Na čilenski strani Ognjene zemlje je zelo veliko Hrvatov, kar se še posebej vidi v Porvenir (zaspano in precej nezanimivo mesto). Na mestnem pokopališču ima večina nagrobnikov hrvaška imena. Na sploh je čilenski del Tierre del Fuego manj obljuden in tudi manj turistično izkoriščen kot argentinski.

Naslednji dan se vkrcava na trajekt in spet na celino, proti Argentini. Na meji se naju loti nervoza, saj v momentu, ko policaju izročim zavarovalno polico za obvezno avto zavarovanje, ki jo je zahteval, opazim, da je zavarovanju že potekel čas veljavnosti, kar je bilo na vrhu lista zapisano v mastnem tis ku. Nekaj časa gleda papir, mu nekaj ni čisto jasno. Se posvetuje s kolegom nato pa gre spraševat še šefa. Midva sva med tem razmišljala, kakšno zgodbo jim bova nabijala oziroma na kateri stanski prehod bova šla znova poskusit srečo. Policaj se vrne, nama vrne zavarovalno polico, poštemplja pasporte in že greva skozi vrata. Ugotovim, da sem mu dala angleško kopijo namesto španske (še sreča) in so se očitno vsi zapičili le v tisti del angleškega besedila, ki opisuje območje veljavnosti. Ne moreva verjet, trije policaji so gledali najino zavarovanje in noben ni opazil, da ni več veljavno. Pravzaprav kar grozno, kakšna malomarnost državnih organov, kar sicer nama v tem trenutku zelo prav pride.

Še isti dan, takoj ko sva prispela v mesto Rio Gallegos, sva podaljšala zavarovanje. Prijetno, precej veliko, predvsem pa blazno vetrovno mesto. Tu sva ostala dva dni, opravila nekaj telefonjad v zvezi s prevozom avtomobila nazaj v Evropo, prala perilo, obiskala muzej Pionirjev, nabavila zalogo hrane za 2 tedna in gasa proti čilu. Pred nama ostaja še Carretera Austral, ki se je, zaradi navdušenega pripovedovanja potovalcev, že precej veseliva.

Urša