Torres del Paine se hitro izkaže za še en primer oderuštva turistov. Uvrstila sva ga na TOP 3 listo oderuštev, ki sva jih doživela na najinem potovanju, takoj za Machu Picchu. Vstopnina v park stane 30 dolarjev po osebi, hoteli so blazno dragi, dvoposteljna hotelska soba stane 100 – 200 in več dolarjev, 3 urni izleti po jezeru 60 $, redna linije čez jezero, samo pol ure vožnje, stane 15$. Najbolj svinjska pa je tale: v parku obstaja veliko kampov in nobene normalne trgovine. Prva normalno založena trgovina izven nacionalnega parka je več kot 100 km daleč. Založenost trgovin v parku pa ne omogoča, da bi si človek lahko nabavil potrebne sestavine, da bi si sam kuhal, kar je po moji logiki eden glavnih elementov kampiranja. S tem te prisilijo, da se hraniš v njihovih restavracijah. Poleg tega pa mi še na vprašanje: »Kako to, da ste trgovina sredi kampa in tako slabo založena?« tip v eni izmed trgovinic arogantno odgovori: »Zato ker imamo tisto,« in z roko pokaže na restavracijo.

Našli smo bungalov, ne predrag, malenkost izven parka in na čudoviti lokaciji. Več bungalovov je bilo raztresenih po travniku tik ob ledeniški reki in s pogledom na gorski masiv Torres del Paine. Idila, sicer zelo vetrovna, vendar še vedno idila. Naslednji dan smo se vozili po parku in si ogledovali njegove naravne lepote. Najprej smo se ustavili v centru za obiskovalce, se informirali o treking poteh in za starše rezervirali prenočišča za naslednji dan v eni izmed planinskih koč. Nato obiščemo jezero Grey, si privoščimo drago pijačo v zelo lično urejeni kafeteriji s fotelji, steklenimi stenami in pogledom na jezero, ledenik in ledene gore. Iz udobnega toplega kafiča se spravimo na sprehod po plaži do malega otočka, se med hojo borimo z močnim vetrom in z otočka na blizu opazujemo modre ledene gore, ki se prevračajo in plavajo po jezeru. Naslednji postanek je slap Salto Grande, ki predstavlja izliv jezera Nordenskjold v jezero Pehoe. Zatem pa domov. Medtem vožnjo premišljujemo, kaj si bomo pripravili za večerjo. Nismo namreč hoteli zapravljati denarja v kateri izmed oderuških restavracij, ki za povrh ne obetajo kaj dobre hrane. Sveže hrane nismo imeli nič, kajti čilenci ne dovolijo vnosa nobene sveže hrane in mlečnih izdelkov. Midva sva imela še nekaj konzerv, testenin, mleko v prahu, začimbe.

Ko pridemo do našega bungalova, gradbeni delavci, ki v bližini gradijo hotel, spet v reki lovijo losose. Približamo se, malo opazujemo ribolov in kmalu na suho privlečejo ogromnega lososa. Hitro se zmenimo, da odkupimo četrtino mrcine. Evo, ni je bolj sveže ribe. Direkt iz reke je v Blaževo ponev in nato na naš krožnik padel pečen divji losos. Njami.

Za naslednji dan je v planu planinstvo. Za starše dva dni, na naju slabe štiri. Cilj prvega dne je videti slavne stople Torres del Paine. Z vremenom smo imeli veliko srečo. Ti kraji so namreč znani po zelo spremenjivem in oblačnem vremenu. Mi pa smo zadeli topel, popolnoma jasen sončen dan brez vetra (vsak nadaljni dan najinega trekinga je bil slabši). Temu ustrezna je bila tudi količina ljudi. Bilo je kot poletni vikend na Šmarno goro. Poleg tega pa še en čuden pojav. Kar nekaj ljudi je hodilo v goretex hlačah. Temperature so bile namreč nad 20 stopinj, vreme suho, nikjer na poti nobenega snega. čudila sva se: ali se mogoče midva premalo spoznava na te reči ali pa je nevedne turiste nekdo fino napel, da so si za plačilo sposodili še te hlače, da so lahko fajn švicali v poletnem dnevu.

Zadnji del poti proti stolpom Torres del Paine gre strmo po skalovju ledeniške morene, dokler ne prideš do ledeniškega jezera iznad katerega se navpično, za okoli 2000 m, dvigujejo trije stolpi. Fantastična slika. Stolpi izgledajo kot tujki v tej pokrajini, kot bi bili umetne tvorbe – skulpture, ki so jih sem pripeljali z gigantskimi helikopterji. Res enkratno, vredno svojega slovesa. Midva sva to noč prespala v enem izmed brezplačnih kampov nacionalnega parka, starši pa so spali v planinski koči uro hoje nižje. Proti večeru sva šla pogledat še do alpinističnega baznega tabora, če morda tokrat srečava kakšnega Slovenca, pa spet nič. Pravzaprav je bil tabor prazen.

Naslednji dan se starši vrnejo v dolino in nadaljujejo pot proti obmorskem mestu Puerto Natales, midva pa nadaljujeva najin treking. Pot naju vodi mimo mnogih malih jezer, po krasni pokrajini, ki se stalno spreminja iz travnikov, v grmičasto rastje in gozd. Večinoma sva hodila po odprtem terenu jezerski in rečnih bregov, tako so naju stalno spremljali čudoviti razgledi. Tudi pot je bila zelo lepa, brez kakšnih resnih vzponov in z enim rahlo adrenalinskim prečkanjem reke. Reka je drla čez skale, čez njo pa nobenega mostu. Potrebno jo je bilo prečkati z dooolgimi koraki po mokrih in z vodo prekritimi skalami. Kar ni bilo ravno mala malica, sploh ne za male ljudi, kot so bile na primer azijska dekleta. Lahko si predstavljate, da je bilo ob reki kar nekaj ljudi, ki so sušili premočene čevlje in obleko. Midva sva, zahvala gre najinim pohodnim palicam, čez reko uspela prideti suha.

Na poti sva srečevala zelo veliko ljudi in kampi so se do večera skoraj čisto napolnili. Glede na to, da je Torres del Paine skoraj najbolj popularen čilenski nacionalni park in da smo v glavni sezoni, je to razumljivo. Bila pa sva presenečena nad strukturo pohodnikov, saj se je zdelo, da je bilo med njimi več deklet kot fantov. Poleg tega naju je presenetila še ogromna količina Izralecev, ki so hodili v velikih skupinah. Tu sva srečala več Izraelcev kot na celotnem najinem potovanju (ma kaj potovanju, kot v celem življenju).

V drugi polovici tretjega dne in četrti dan, ko sva se odcepila z najbolj popularne poti, sva užila še samoto v tej lepi pokrajini. Hodila sva po travnikih in se oddaljevala od gorskega masiva Torres del Paine. Kar nisem se mogla nagledati teh zanimivih skal in okoliške pokrajine, predvsem ko sva se dvignila nad turkizno modro jezero Pehoe in je bilo vse še lepše v popoldanski sončni svetlobi.

S starši sva se zopet dobila v Puerto Natales. Med tem, ko sva midva hodila, so si oni ogledali mestece in šli na izlet po fjordu. Za našo predzadnjo skupno večerjo je bila na programu goveja juha. Njami, domače. Na srečo je je nekaj še ostalo, tako da sva jo lahko malo še zapakirala za sabo. Nalednji dan smo se po čilenski Patagoniji, mimo pašnikov goveda in ovac, mimo zapuščene ovčje haciende (ki je imela v svojih najboljših časih nekaj milijonov ovac) peljali proti argentinski meji. Med potjo smo se ustavili na plaži, kjer približno pol leta vsako leto domuje kolonija pingvinov Magellan. Zaščiteno območje, ki je v zadnjih letih prešlo v privatne roke, kar seveda pomeni tudi, v čilenskem stilu, visoko  vstopnino (8$). Na blizu smo videli veliko pingvinov, večinoma mladičev, ki v tem času  izgubljajo puh in dobivajo odraslo perje. Mladiči so na obali čakali starše, da se vrnejo z ribolova in jih nahranijo.

Dan za tem je prišel čas slovesa. Poslovili smo se v pristanišču Punta Delgada, midva sva se vkrcala na trajekt za Ognjeno zemljo, starši pa so se peljali v Argentino, v Rio Gallegos, kjer so še isti dan imeli avion za Buenos Aires.

Urša