Po točno 15 mesecih sva spet doma. Z veseljem ugotavljava, da se nama na poti ni pripetila prav nobena negativna izkušnja: nisva imela nobenih težav z zdravjem, z varnostjo, nobenih večjih nevšečnosti z avtom, birokracijo...

Občutki ob vrnitvi so seveda mešani: veselje ob snidenju z družino in prijatelji; žalost, ker se je sanjsko potovanje zares končalo; tesnoba ob misli, da bi to potovanje bilo zadnje te vrste; odpor ob misli, da bi se vrnila v staro življenje. No, vsaj glede slednjega si ni treba delati skrbi, saj naju polni vznemirjenje, trema in veselo pričakovanje življenja, ki je pred nama: v Argentini smo postali bodoča družina! Bolje se sploh ne bi moglo končati. Sploh še zato, ker sem si to potihem želela kot idealen zaključek najinega potovanja. V decembru torej pričakujeva najinega prvega otroka, ki ga za sedaj v šali imenujeva Diego.

Urša