Po dobrih treh dneh mirovanja v Bariloche smo vsi že v nizkem štartu za nadaljevanje potovanja. Zjutraj nam najeti avto Ford Eco Spotr (tako je nekdo napačno prilepil črke na zadnja vrata) pripeljejo v hotel in skupaj, vsaka ekipa v svojem avtu, krenemo na pot. Naš plan je prevoziti cesto Ruta 40, ki vodi skozi samotno argentinsko Patagonijo, do slovitega čilenskega narodnega parka Torres del Paine.

Prvi dan se vozimo po asftaltu, mimo lepih jezer in nato po rodovitni in redko poseljeni dolini, katere center je mestece Bolson. To področje je polno (nekdanjih) hipijev ki, med mnogimi drugim pridelki, gojijo odlične maline, po katerih se mi še vedno cedijo sline. Z glavne ceste zavijemo v krasen nacionalni park Los Alerces. Gozdovi avtohtonih dreves »alerces«, ki so stara tudi več kot 2000 let, in več lepih jezer, ki so popularna za ribolov, nasploh strašno popularen šport v Argentini. Našli smo super brezplačen kamping na obali jezera. Eden najlepših na najini poti. Z nekaj najinega prigovarjanja in v končni fazi tudi na najino prenečenje so se starši dejansko odločili, da bodo tudi oni kampirali. Zakurili smo ogenj, na žaru spekli slastni argentinski »lomo« (pljučna pečenka) in še dolgo s kozarcem vina sedeli ob tabornjem ognju oziroma bolje rečeno kresu. Izpadlo je idealno kampiranje in po oceni starejše ekipe vredno ponovitve.

Sledilo je nekoliko smole. Mojo mami je že nekaj dni stopnjevano bolel zob in z obiskom zobozravnika ni bilo več za odlašati, sploh ker se bomo v našem nadaljnem potovanju vozili po precej odročnih krajih, kjer je zobozravstvena oskrba bolj vprašljiva. Hitro sva našli zobozdravnico, ki je mami takoj vzela na stol. Zobobol se je izkazal za resno zadevo. Najprej je bila potrebna operacija, nato še dva obiska naslednji dan. Mami je preživela toliko časa v ordinaciji, da je že obvladala špansko besedišče s pacientovega stola: »Duele?« (Boli?), »Muerde!« (Ugriznite!).... Sva imeli prav srečo, našli sva dobro zobozdravnico z vso potrebno opremo, ki je mami vsakič pod urgentno vzela preko vrste in naslednji popoldan je bolečina že skoraj popolnoma prenehala in lahko smo se odpravili na pot. Poleg tega pa je Esquel tudi prijetno mestece. Najeli smo zelo lep in poceni bungalov, šli v nabavo, ata Miheljak je za kosilo pripravil obaro in vse skupaj je bila zelo prijetna in za naju predvsem zelo domača atmosfera.

Naslednji dan par ur asfalta nato pa se začne groba makadamska oziroma prodnata Ruta 40. Cestišče je precej mehko in na odsekih z globokimi kolesnicami. Prometa je zelo zelo malo, naseljenosti še manj, bencinske črpalke tudi zelo redke. Cesta vodi po ravninski suhi pokrajini, patagonski stepi. Ob cesti je opaziti veliko guanakov, nojev in njandujev (žival skoraj enaka kot noj le manjša) ter vsakih nekaj deset do sto kilometrov tabla za odcep na »estancia« (kmetija oziroma posestvo). Več dni smo se vozili po tej neskončni ravni praznini. Med potjo smo naleteli na nekaj izgubljenih duš čilenskih turistov, ki so se na to cesto odpravili brez zemljevida, niso vedeli kje se nahajajo, koliko do naslednje pumpe, mesta... zmatrani, zmanjkovalo jim je bencina, puščalo je motorno olje... Nato pa nekaj smole tudi za nas, že prvi dan makadama je najeti avto doživel gumi defekt.

Za kampiranje ni bilo več ugodnih priložnosti, saj so bile temperature dokaj nizke (predvsem glede na to, da smo v poletju) s stalnim zelo močnim vetrom, kakršnega sem jaz zelo redko doživela. Tako so starši najemali »cabana« (bungalov), midva pa sva se sparkirala pred hišo in spala v avtu. To je za naju pomenilo luksus, saj sva imela vsak dan na voljo topel tuš in veliiiiko prostora za stegnit noge čez kavč.

Med potjo smo si ogledali do 10 tisoč let stare stenske slikarije »Cueva de los manos« (jama dlani), delo prvotnih prebivalcev Patagonije. Parkirali smo na robu kanjona Rio Pintado, peš prečili kanjon in si v nasprotnih stenah kanjona ogledali slikarije. Poleg nekaj živalskih podob so stene polne na stotin dlani, po katerih je kraj tudi dobil ime. Pomen in namen slikarij pa še vedno ostajata nepojasnjena.

Eden lepših prizorov na našem potovanju po Ruti 40 je bila vožnja v sončni zahod. Po popolnoma ravni cesti, smer čisti zahod. Velika oranžna kugla je direkt pred nami počasi padala za obzorje in med tem slepila voznike in sopotnike. Kakšni dve uri smo lahko občudovali spreminjanje barv pokrajine ob lepem sončnem zahodu.

Še en lep prizor se je dogajal naslednji dan, ko smo se, zopet proti zahodu, vozili v mestece Chalten, pred nami pa se je večala gora Fitz Roy. Bil je lep sončen in spet vetroven dan. Med potjo smo srečali nekaj vztrajnih kolesarjev, ki so se vsi zaradi močnega vetra vozili pod kotom. V Chaltenu smo najeli prijetno cabanjo in se popoldan peljali po lepi dolini in ob ledeniški reki do jezera Lago del Desierto. Na poti do tja pa je Ford doživel še drugi gumi defekt.

Naslednji dan sva se midva odpravila na krajši pohod po nacionalnem parku Los Glaciales, proti gori Fitz Roy, starši pa so si vzeli bolj na izi dan, saj vreme ni bilo najlepše. Cel dan se je vreme hitro spreminjalo iz dežja v sonce, dež, sonce... V parku ni kaj dosti urejenih peš poti. Prvi dan sva rabila tri ure, da sva prišla do kampa za pohodnike, kjer sva najprej postavila šotor in si pripravila večerjo. Nato sva v šotoru pustila prtljago in šla do baznega tabora poledat, če tam slučajno srečava kakšne slovenske alpiniste. Brez uspeha. Šla sva še ob reki proti ledeniku, kjer naju je ulovil dež, ki naju je čisto namočil. Ko pa sva se vrnila v kamp, je že na gosto snežilo. Smo sredi poletja, nadmorska višina samo okoli 600m, midva pa kampirava v sneženju.... pa sva mislila, da bova v Argentini imela tople poletne dni J. Kakorkoli, bila je prav zanimiva in prijetna izkušnja, sploh ko sva se zjutraj prebudila v belem gozdu. Jah, tole južno poletje je bolj zimsko kot trenutna slovenska zima. Naredil se je lep sončen dan in krenili sva po drugi poti nazaj v dolino, mimo večih malih jezer in skozi nizko grmičasto rastje. Med potjo sva doživela precej zanimivo kontrolo spoštovanja okoljevarstvenih pravil: v dokaz sva morala dvema uslužbenkama parka, ki sta naju ustavili na poti in zaslišali, kje sva kampirala, pokazati smeti, ki sva jih nosila s seboj.

Še isti dan smo nadaljevali pot in prispeli v El Calafate, zelo turistično mesto, katerega glavna atrakcija so okoliški ledeniki, ki se izlivajo v jezero Lago Argentino. Najbolj spektakularen med njimi je Perito Moreno. Enkraten prizor. Iz lesenih balkonov na par sto metrov lahko opazuješ 5 km dolg ledeniški jezik, ki se izliva v jezero. Moder led na koncu jezika se dviguje 60m nad vodno gladino, z njega se lomijo veliki kosi ledu, ki nato kot ledene gore plavajo po jezeru. Okoli poldneva smo imeli srečo in videli ogromen kos ledene stene, ki se je z bobnenjem zrušila v vodo in povzročila mali cunami.

Še eno noč ostanemo v El Calafate, nato pa v Čile in v slovit nacionalni park Torres del Paine.

Urša