Vožnja proti Argentini, mestu Bariloche, je bila kar malo napeta, saj je zdaj že celo leto naokoli odkar sva nazadnje videla starše. Zutraj sva iz Čila po vaških makadamskih cestah krenita proti odročnemu mejnemu prehodu z Argentino, prelaz Carirrine. Na čilenski strani je bila cesta med vzpenjanjem vedno bolj ozka in vodila čez sumljive lesene mostičke. Ti so bili namreč vsi zelo ozki in enostavni, kar sicer ne predstavlja problema, malo pa naju je skrbelo njihovo stanje, saj je les bil deloma polomljen, deloma strohnel in pred mostom tabla »Nosilnost 2 toni« Ups, midva imava pa kar celo tono več... Ko se srečamo z nasproti vozečim precej velikim kombijem turistov argentinske registracije in na hitro oceniva, da je poln kombi težak vsaj toliko kot midva, se sprostiva in si rečeva, če je ta prišel čez, bova pa tudi midva. Cesta preko prelaza izgleda kot da imajo na obeh straneh meje zaposlenega vrtnarja.... ob robu ceste in še kakih 20m v gozd je vse polno živo oranžnega divjega cvetja, vse ista vrsta. Čudovito. Argentinska postojanka mejne kontrole pa najbolj neformalna na celem najinem potovanju. Ustaviva se pred zapornico, ob njej sredi travnika stoji lesena hiška, iz nje stopi možak v policijski uniformi in nama z roko zamahne naj vstopiva. Vstopiva v dnevni prostor s kavčem, mizi, štedilnikom, kuhinjskimi omarami in delovno mizo, na kateri stoji ugasnjen računalnik in ob kateri stoji argentinski Carabinier. Nikjer kakšnega znaka uradnosti dogodka, razen seveda uniforme možaka, ki naju je sprejel, poštempljal potne liste in spisal carinsko dovoljenje za avto. Stala sva namreč v njegovi stanovanjski hiši, katere dnevni prostor je hkrati pisarna mejnega prehoda.

Najini prvi razgledi po Argentini so po čudovitem nacionalnem parku Lanin, popolnoma neposeljeno gozdnato področje polno jezer. Če ne bi bila zmenjena s starši, bi se z veseljem tu utaborila za nekaj dni. Kmalu pa pride prvo presenečenje in sicer na bencinski črpalki – dizel za vozila s tujo registracijo je za skoraj 100% dražji kot za vozila z argentinsko registracijo. Ja kaj pa je to za nek čuden štos?! Na prvi črpalki sva sicer dobro prišla skozi, saj črpalkar ni bil pozoren, midva pa, do tedaj še nevedna, sva seveda sama tankala iz postaje, ki je imela nižjo ceno. Kot sva se kasneje seznanila, so to uvedli pred par meseci, razlog pa so čilenci, predvsem tovornakarji seveda, ki hodijo čez mejo tankat gorivo, kar se jim je, do sedaj seveda, zelo splačalo, saj je gorivo v čilu enkrat dražje kot v Argentini. Kakšno je točno pravilo območja dražjega dizla za tuja vozila nisova uspela ugotoiti, saj so bile informacije in lastne izkušnje zelo različne: območje do 100km od državne meje, vse črpalke nacionalnih družb, odviso od province.... to še vedno ostaja neznanka. Vendar z uporabo dodatnega tanka na Japanerju, nama je nakako uspelo prevoziti celo Patagonijo na cenejšem argentinskem dizlu.

Ob pol osmih zvečer sva se pripeljala pred hotel v San Carlos de Bariloche, kjer so se namestili najini starši. Fotr Kordiš je kadeč svojo cigaro že čakal pred hotelom, mami Kordiš je ob rohnenju modrega avtomobila pritekla iz hotela in bila pri pri nama ko sva ravno stopila iz avta, nato pa prikoraka še fotr Miheljak, ki je prekinil svoj popoldanski spanec (da ne bo kakšne pomote, to je pravi čas za argentinski popoldanski počitek, saj večerja nastopi šele ob enajstih zvečer). Srečanje po tako dolgem času je bilo kar čustveno, seveda za ženske bolj kot za moške.

San Carlos de Bariloche leži na velikem jezeru in vse skupaj v nacionalnem parku Nahuel Huapi. Bariloche je eno izmed najbolj turističnih mest v Argentini in izgleda kot eno veliko alpsko mondeno letovišče. Vse izgleda precej evropsko: arhitekturni stil, standard... Ampak cene so pa v povprečju še vedno nižje kot pri nas, predvsem za zelo okusno karnivorsko prehrano. Tu smo preživeli dobre tri lahkotne in sproščene dni, hodili na okusne večerje z dobrim argentinskim vinom, si ogledovali širšo okolico mesta in lokalne znamenitosti ter uredili najem avtomobila za naše nadalnje skupno potovanje.

Urša