Zvečer, 24. januarja 06, smo si z napetostjo in pričakovanjem izmenjevali SMSe z Markotom. Midva sva se spravljala od doma oziroma natančneje iz Slovenj Gradca, Marjana in Marko pa sta že nekaj ur švicala v slovenjgraški porodnišnici. Sva upala, da bomo morda še pred najinim odhodom s srečnim očkom in družbo nazdravljala na novo dete.

Dan obletnice najinega odhoda od doma je potekal v stilu, ki ga obletnica zaznamuje - cel dan se voziva po čilenskih cestah. Zbudiva se na velikem parkingu ene tistih odličnih »Copec« pump ob avtocesti, ki imajo topel tuš, kafeterijo, trgovino... nato pa po avtocesti prevoziva Valle Central, najrodovitnejši del Čila. Levo in desno od ceste sami vinogradi in sadovnjaki. Ob avtocesti se ustaviva v eni izmed mnogih vinskih kleti in si kupiva karton slavnega čilenskega vina, ki predstavlja kršitev pregovora »Za mal dnarja mal muske.« Najin cilj dneva je področje jezer, kakih 800km južno od Santiaga. Prvi postanek narediva v mestecu Villarica, ki leži na istoimenskem in hkrati najbolj turistično razvitem jezeru tega področja. Nabaviva sestavine za najino praznično večerjo, glavna sestavina katere je odlična in poceni govedina. Skampirava se na obali jezera Caburgua, sicer ne na ravno najbolj idilični lokaciji, kakršno bi si človek želel za praznovanje obletnice, vendar ni bilo slabo. Zakuriva žar ..... in uživava ob okusni jedači in pijači: polkrvavi zrezki, priloga po slovensko (krompir, seveda) in dobro čilensko vino sorte Carmenére. Seveda pijeva tudi na Kajino zdravje.

Pokrajina tega področja naju spominja na Bled in Bohinj: jezera, ki jih obdajajo z gozdom prekriti hribi. Pravzaprav je to prvič na najinem potovanju, da naju pokrajina tako zelo spominja na Slovenijo. Razlika je ta, da je tu jezer mnogo več in med njimi taka, ki so mnogo mnogo večja od naših dveh biserov. Poleg tega pa je tu tudi mnogo več bogatunskih hiš, kakršnih pri nas pravzaprav sploh ni. Še vedno se čudim, kako je bila moja predstava o življenskem standardu in bogatstvu v Čilu napačna.

Naslednji dan se po zelo grobi gozdni cesti peljeva skozi nacionalni park Villarica, kjer so še ohranjene avtohtone drevesne in druge rastlinske vrste. Med njimi zelo zanimiva visoka drevesa, ki jim ne vem imena niti se nisem znala odločiti, ali bi jih uvrstila med iglavce ali med listavce. Dan nadaljujeva z vožnjo po področju Sedmih jezer. Najin vodič (knjiga) to področje opisuje kot zelo odmaknjeno, mirno in turistično nerazvito. Sva se že veselila gozdnate divjine in samotnih jezerskih plaž. Pa se je izkazalo precej drugače. Vsa zemlja zagrajena in označena s tablami, ki so naju spominjale na ZDA: »Propiedad privada, no pase« (privatna lastnina, ne vstopaj). Dostop do obale je bil skoraj onemogočen. Cel dan sva iskala kakšno luknjo, kjer bi se lahko na divje skampirala. Kampov je sicer bilo kar nekaj, vendar so se nama zdeli predragi. Popoldan končno najdeva lepo plažo na jezeru Neltume, kjer je dedek, lastnik zemlje, pobiral 2$ na dan in tu sva se staborila za preostanek dneva in noč. Spet je bilo v igri odlično meso, čilenski Carmenére in taborni ogenj.... Jutri pa že vidim mami!

Urša