Jutro sva začela na obali jezera Laguna Azul, Bolivija, 4300m nadmorske višine. Bil je krasen sončen dan, okoli naju ena sama lepota in odločila sva se, predvsem na Blaževo pregovarjanje, da bova zajtrkovala zunaj. Pa saj bi bilo vse krasno, če bi vsaj bila temperatura kakih 10 stopinj višja. Tako pa sem oblečena v flis, anorak, kapo in čez noge zavita v »lufthansa« dekico med vsakim grižljajem skrivala roke v rokave. Ampak razgledi so res bili čudoviti. Pred nama smaragdno zeleno jezero, za njim zasnežen volkan, vse naokoli puščava...... Opoldne pa sva že bila v Čilu, v lušnem mestecu San Pedro de Atacama, nadmorska višina 2500m. Čeprav ni dolgo tega, kar sva bila v vročem poletju (cca 3 mesece) in se ga tudi naveličala, je bila po mesecu dni potovanja po hladnem in vetrovnem altiplanu menjava celotne garderobe pravi balzam za telo in dušo. Flis, anorak in kapo sem zabasala na konec mojega garderobnega predala in si nadela krilo, majico s kratkimi rokavi in šlape...aaaah!... in se veselila uživantskih zajtrkov na prostem.
Med potjo proti San Pedro de Atacama, najbolj turističnemu mestu na skrajnem severu Čila, sva se že veselila goveje juhe v hotelu Sonchek, ki ga vodi Slovenka, vendar je bila na najino precejšnje razočaranje gostilna popoldan in zvečer zaprta. Zapeljala sva se do salarja Atacama, ki se potem, ko človek vidi salar Uyuni in JZ Bolivijo, ne zdi nič posebnega. Proti večeru sva se zapeljala v Valle de la Luna (v prevodu: lunina dolina), ki je dobila svoje ime po zelo zanimivi pokrajini, katere glavne značilnosti so visoka vsebnost soli v kameninah in zelo zanimive oblike skal. Sprehodila oziroma splazila sva se po posušeni rečni strugi, ki je deloma kot zelo zelo ozek kanjon in deloma kot rov. Zatem pa sva se sparkirala na najbolj popularni točki doline za opazovanje sončnega zahoda. Nenavadnost te puščavske pokrajine je bila ob spreminjanju barv ob sončnem zahodu samo še spotencirana in kljub množici ljudi je bil dogodek romantičen.
Proti koncu meseca (26. januarja) se z najinimi starši dobiva v Argenitini, v mestu San Carlos de Bariloche. Do takrat nama ostane samo še dober teden časa, zato sva se odločila, da jo proti jugu pičiva po čilenski strani, ker ima ta boljše ceste. Najin naslenji postanek je rudnik bakra – dnevni kop, Chuquicamata. Včasih (pred samo par leti), je bilo tesno ob rudniku celotno rudarsko mesto, ki ga danes zaradi višjih zdravstvenih in varnostih zahtev praznijo in vse delavce in druge prebivalce selijo v bližnje mesto. Zaradi njihove odlične organizacije sva kljub rezervaciji obiska rudnika skoraj zvisela. Uspeli so namreč potrditi več rezervacij kot imajo mest in po nekem čudnem sistemu nas je 6 imelo »manj vredne rezervacije«. In po nekem čudnem naklučju točno ob treh, ko se je začela tura, točno 6 ljudi še ni bilo prisotnih. Zečeli smo težiti, da zdaj oni, če sploh mislijo priti, že zamujajo in naj nam dajo ta mesta. Tako smo se končno uspeli vključiti v voden obisk rudnika. Najprej kar zanimiva predstavitev tehnologije, nato pa obisk samega rudnika.
Dnevni kop izgleda kot en ogromen globok krater, po robu katerega se vije cesta. Niti ne kaj posebej zanimivo. Najbolj impresivni so OGROMNI tovornjaki, ki vozijo vsak po 400 ton rude. Blaža je najbolj fasciniral njihov pogon, ogromen dizel poganja generator, elektrika pa potem žene elekromotor na vsakem kolesu. Mehanski prenosi so namreč pri takšnih močeh skoraj neizvedljivi.
Po odkritju naravnega bogastva (nitratov) v puščavi današnjega severnega Čila se je tu začela razvijati nasilna, za državno gospodarstvo svetleča in za navadnega človeka dokaj kruta zgodovina. Najprej je šel Čile v vojno s Perujem in Bolivijo, si čimer si je priboril to ozemlje, na katerem se je nato začela razvijati dobičkonosna industrija, ki je seveda, po kolonialnem stilu, bogatila nekaj posameznih družin na račun težkega dela množice mednarodnih delavcev, katerih življenski položaj je mejil na status nesvobodega človeka. Eno takih, nekdaj strašno uspešnih in danes zapuščenih mest je Chacabuco. Danes je celotno mesto razglašeno za nacionalni spomenik, vendar kljub temu razpadajoče. V času Pinocheta in, paradoskalno, ko je mesto že bil razglašeno za nacionalni spomenik, je bil ta kraj spremenjen v koncentracijsko taborišče. Obisk Chacabuca je organiziran kot voden ogled, ki je bil za naju še posebej zanimiv, saj smo bili v skupini, poleg vodiča seveda, le trije in ta tretji gospod je nekdanji politični interniranec, ki je z nami delil svoje zgodbe iz tistega časa. Danes gospod živi v Berlinu in to je bil njegov prvi obisk Čila po tem, ko je s pomočjo sorodnikov in nemške države uspel priti iz taborišča in imigrirati v Nemčijo. Na koncu našega obiska pa se je pripetila intenzivna čustvena situacija. Ogledovali smo si sobo, v kateri pustijo svoje misli in spomine
interniranci, ki so po koncu Pinochetovega vladanja obiskali ta kraj. Vodič v sobo pripelje gospoda, ki je bil prav tako zaprt v tem taborišču. Gospoda se zazreta drug v drugega, se kakšno minuto gledata in si nato padeta v dolg objem in obema začnejo teči solze (menda je bilo srečanje čisto naklučje). Po dolgih minutah tesnega objema so bile prve besede: »Koliko časa?« V tem času so nam tudi vsem ostalim stopile solze na oči. Ne vem sicer, ali sta se človeka prepoznala ali sta samo tovariško delila svoje izkušnje. Kakorkoli, dogodek je bil zelo emocionalen, tudi za vse nas prisotne.
Nadaljujeva pot skozi puščavo, levo in desno od ceste smerokazi za opuščene in še delujoče rudnike nitratov. Vse skupaj izgleda kot eno precej razrito gradbišče. Po nekaj sto kilometrih monotone popolne puščave je vožnja že kar dolgočasna. Nato pa najina prva noč na čilenskem morju, malo izven mesta Chañaral. Staboriva se na plaži ob cesti z urejenimi piknik placi (žar, miza, klopi, polomljen sončnik), vendar vse naokoli nastlane smeti. Zdi se, da lokalcev to kaj dosti ne moti, saj so vsi placi zasedeni z veselimi družbami izletnikov. Malo predno se staboriva za čez noč, se ustaviva na bencinski črpalki s standardom, ki ga dosega malo katera (če sploh) evropska pumpa: poleg goriva, trgovine, katefeterije ima še brezplačni priklop na brezžični internet in tuše s toplo vodo, ki jih počistijo za vsakim uporabnikom (tole zadnje sicer ni brezplačno, je pa poceni).
Naslednji dan izbirava tiste najtanjše ceste z zemljevida in najdeva še kar nekaj takih, ki jih na zemljevidu sploh ni in se voziva ob puščavski obali s peščenimi in precej vetrovnimi plažami. Vsake toliko so krasnimi mirnimi zalivčki, ki pa so vsi privatni in pobirajo precej drago vstopnino. Hitro je jasno, da je v Čilu, vsaj v tem delu, kamiranje strašno popularno. Predvsem je to divje kampiranje, infrastrukture ni nobene, razen na omejenih dragih privatnih plažah. Odnos do narave pa nekaj podobnega kot v Baja California. Smeti ležijo vse naokoli, poleg tega pa jih še močan veter raznaša kar daleč v notranjost. Nekatera teh divjih kampingov so ogromna, več sto šotorov.... zdaj pa si poskusite predstavljati, kako izgleda en takih zalivov, ki nima nobenih košev/kontejnerjev za smeti in urejenih WC-jev. Ma po moje je vsak Slovenec raje cel dopust doma, kot da pride sem na morje. Stanje se precej izboljša, v bistvu se skoraj znormalizira, ko plaža ni več dostopna z navadni avtom temveč le z dobrom terencem. Po taki cesti oziroma bolje rečeno terenu sva se vozila kakih 30 km. Zanimiva obala z nizkimi klifi, črnimi skalami in vmesnimi peščenimi plažami. Zgodaj popoldan se utaboriva na eni takih plaž, potegneva ven najino t
endo, ki sicer ni bila kaj dostikrat uporabljena, zakuriva žar in zapečeva slastne polkrvave zrezke iz argentinskih krav (mimogrede, meso je tu pol ceneje kot doma). Lepa plaža, ne preveč valovito morje, popoldansko sonce.... vse skupaj prav romantično in morje izgleda blazno mamljivo... ko bi še vsaj voda bila kakih 5 stopinj toplejša in imela bi idilično kombinacijo vsega.
Severni Čile je znan po izjemni transparentnosti neba, zato so na tem območju, predvsem v širši okolici mesta La Serena, zrasli mnogi mednarodni znanstveni observatoriji. Tako je bilo tudi za naju obvezno, da sva ob večerih posedala na prostem in opazovala nebo. Prvič spraviva v pogon program za glednje zvezd, ki ga imava na računalniku. Prepoznava Venero, Orion, Južni križ... Opazujeva pa še precej nenavadno stvar (vsaj za naju), ki izgleda kot strašno svetel in pošasen utrinek. Je možno, da gledava komet?
Najin naslednji postanek je lušno obalno mestece La Serena. Na hitro opraviva ogled mesta in se nato peljeva par ur v notranjost po dolini Elqui do mesteca Vicuña. Tu sva obiskala eno od destilarn družbe Capel, ki izdeluje nacionalno čilensko žganarijo Pisco (pijačo, ki si jo kot avtentično lastijo Perujci in Čilenci).
Od tu kreneva po odročnih hribovskih cestah, mimo osamljenih kmetij, naprej proti jugu. Ko sva se za čez noč sparkirala na obali blizu mesteca Zapallar, dobrih 400km južno od La Serena, sva ugotovila, da je bil, kar sva zadnjič opazovala kot za naju nenavadni pojav,
res komet in sicer komet McNaught, ki je celo najsvetlejši komet zadnjih 40 let! Oče družine, ki je na obalo prišla opazovat prav ta pojav, naju je razsvetlil in nama vse navdušeno raložil. Ko sva videla njega, nama je tudi prvič padlo na pamet, da bi luno in komet opazovala skozi dalnogled.
Cel naslednji dan sva se počasi vozila po obali, ki je počasi postajala malo bolj zelena, predvsem pa polna lepih hiš na idiličnih lokacijah s pogledom na morje. Bila sem presenečena nad količino bogatih, luksuznih hiš, ki so posejane po 100 kilometrski obali med mestoma Papudo in Valparaiso. S približevanjem Valparaisu je sicer idila izgijala in zamenjali so jo kilometri velikih hotelov in turističnih kompleksov direkt na plaži, z največjo koncentracijo v mestu Viña del Mar. Na hitro sva naredila turistični ogled nekaj najbolj zanimivih ulic mesta Valparaiso in že sva bila na avtocesti za Santiago. Tu sva avto sparkirala na zavarovanejm parkirišču, se sprehodila po mestu, šla na kosilo in si ogledala nekaj turističnih zanimivosti. Mesto naju ni posebej navdušilo, njegova arhitektura ravno ne presune človeka, za ogled muzejev tudi ni bilo neke prave volje, tako sva se še isto popoldne spravila iz mesta.
Urša
