S Potosíja kreneva po, za bolivijske razmere, solidni cesti proti mestu Uyuni, ki leži na robu istoimenskega salarja (slanega jezera), ki je ena najpomembnejših naravnih znamenitosti Bolivije. V Uyuniju si najprej ogledava Pokopališce vlakov, ki izgleda kot da bi na koncni postaji nekje bogu za hrbtom pozabili cel vozi park lokomotiv ter potniških in tovornih vagonov. Vse razbito, zarjavelo, propadajoce. Dramaticnost pa kraju doda neskoncna ravnina ter široko nebo nad salarjem Uyuni in okoliško samotno pušcavo. Nastopi lakota, zalušta se nama tipicne evropske hrane in privošciva si drago (sicer za slovenkse razmere še vedno ugodno), vendar zelo okusno pico v hotelu nekoliko hecnega ameriškega lastnika.

Naslednje jutro po celem mestu išceva kruh. Vsaka branjevka in trgovka nama pravi, da ga dobiva na vhodu v tržnico. Prepricava se, da je tržnica samo ena, vendar tam ni drugega prodajalca kot tistega, ki pakira svoje žemljice v vrecke in pravi, da ima vse že prodano. Zdi se nama precej cudno, morda ne štekava sistema...?! Ma bova pa kupila malo toasta. Pa tudi tega nikjer ne najdeva. Vsi naju spet usmerjajo na vhod tržnice, vendar tam še vedno ista zgodba. Nakar mi pravi dekle v turisticnem uradu, v tonu, kot da je to itak cisto normalna stvar, da je oskrba trgovin v mestu trenutno zelo slaba zaradi cestnih blokad. Kot sva zasledila iz casopisja, potekajo v provinci severno od Uyunija resne in nekoliko nasilne demonstracije proti lokalni oblasti, ki vkljucujejo tudi popolne cestne blokade (kar je sicer v Boliviji precej obicajno). Ah, kaj cma, bova poskusila še popoldan.

Odpeljeva se proti vhodu na salar Uyuni. Cesta tudi za bolivijske razmere dokaj slaba. Na cesti spet en primer brihtnih voznikov, ko avto zapelje direkt v najvecjo blatno mlako 100m naokoli in v njej obstane. Kmalu prideva do policijske kontrole pred vstopom na salar. Policist pregleda papirje džipa pred nama, ki vozi skupino turistov in kmalu je na najinem oknu. Dokumente prosim...še mednarodno vozniško, vse v prijaznem tonu... gleda, z vsem je zadovoljen in nato med vracanjem dokumentov rece: »10 Bolivianos!« Nisva cisto sigurna, kaj hoce zaracunati, on pocasi zlaga dokumente, med tem še nekaj momlja in prijazno rece: »5 Bolivianos para esto!« Kaj, kar niža ceno! Pa ta zgleda zahteva podkupnino! Nekaj casa ga molce gledava, potem pa se zacne odvijati zgodna v stilu »Ne diraj lava dok spava!«. Vprašava ga, kaj je treba placati. On pravi, da prehod ceste. Pa midva njemu nazaj, da vedno, kadar je bilo treba placati cestnino, sva dobila cetninski listek. Kakšen listek? Mu kaževa vse stare cestninske listeke. Pa on pravi, da tu je drugace, nobenih listkov, pa to i ono in blablabla. Navrže nekaj razlogov, v vsakem stavku drugacnega, (placajo vsi avti, placajo vsi tujci, placa se v Uyuniju pa vidva nista...) vendar vse skupaj ne drži vode. Vedela sva, vsaj 90%, da v resnici ni treba placat nicesar za vožnjo po salarju. Pa jaz njemu recem: »Ce ni listka ni denarja«. Opa, ta je bila pa premocna. Zadela sem direkt v ponos uradniške moci in policaj se zacne dreti na naju, kot kakšen avtomat, sploh se ni vec dalo komunicirati z njim, ni odreagiral no nobene najine besede, na nobene kretnje: »Kaj pa midva mislita da jaz sem, jaz nisem navadna civilna oseba, nisem jaz nek tujec, jaz sem Bolivijec, jaz sem POLICAJ! In policaj daje ukaze in ukazi se ubogajo! Vsi tujci placajo, ce jim jaz tako recem!....blablabla«. Med svojim dretjem odhiti zapret cestno zapornico in pravi da naju ne spusti naprej, da greva lahko samo nazaj v Uyuni. Kaj takega še nisva doživela! Do sedaj se je vedno ta igra podkupovanja odvijala na precej civiliziran nacin, sicer s polno mero sprenevedanja in pregovarjanja, vendar vedno vljudno. Sva bila že nekako pripravljena, da mu dava 5 Bolivijanosov (pa saj je to itak samo 0,7$), ce nama vsaj da kak pameten razlog, pa cetudi direkt rece, da je to za v njegov žep, samo da potem neha noret in greva midva lahko naprej (ceprav dam mnogo rajši ta denar eni od stark, ki beracijo po cestah). Pa naju ni vec hotel poslušati. Lev je bil že prevec razdražen. Za nama so se zaceli nabirati džipi turisticnih agencij. Policaj nama je zacel ukazovati, naj se umakneva, da bodo lahko oni šli mimo. Midva se delava, da ne razumeva. Pa je še bolj bentil. Sva si rekla, bodo že lokalci za nama zaceli težit zaradi zastoja, pa naju bo mogel spustiti naprej. Kmalu se je tako tudi zgodilo. Vodicka iz avta za nama je stopila do naju in nama ponujala pomoc prevajanja, saj se ji je zdelo, da zna biti problem jezik. V anglešcini sva ji razložila zgodbo, na glas izrekala besedo »Bolivianos«, da je lahko kaj ujel tudi policaj, in ženski je bilo hitro jasno. Policaj pa je tudi kmalu dvignil zapornico, nama zagrozil, da naju bo pocakal in osebno odpeljal na policijo v Uyuni, in cela kolona se nas je odpeljala naprej.

Cez 500m sva takoj pozabila na policaja in celotno zgodbo. Ustavila sva se par metrov pred salarjem. Prekrivalo ga je 10-20cm popolnoma mirne vode. Vse belo skoraj do obzorja. Po salarju so se vozili džipi z valom vode izpod koles. »Greva v vodo ali nama je škoda avta?« Nekaj casa sva se spraševala in ogledovala vozila, ki so zapeljala v jezero. Nekatera so pod motorjem imela zašcitno plahto, nekatera nic. Nekatera so vozila zelo pocasi, druga so dvigovala vodo vec kot meter visoko. Mene je zelo mikalo, da se zapeljeva na salar, Blaž pa je vprašal: »A castiš, ce crkne alternator?« »Castim!« Sem odgovorila v smehu, kot da je važno, s cigavega racuna gre denar. Zapeljeva v vodo, paziva, da peljeva dovolj pocasi, da se voda pod kolesi ne dviguje previsoko in bilo je super. Soncno, jasno vreme in krasni razgledi. Voda do obzorja, ceprav crta obzorja ni bila ocitna, saj je bilo jezero popolnoma mirno in v vodi so odsevali oblaki in okoliški hribi. Obzorje je bilo kot neko vmesno obmocje, kot presek dveh množic: jezera in neba z oblaki. Pripeljala sva se do hotela na jezeru in sparkirala ob agencijskih avtomobilih. Stopila sva v toplo vodo. Bilo je kot pedikerski tretma stopal: rahlo hrapava tla in topla voda z visoko gostoto slanosti. Voda je tako slana, da so po izhlapenju vode na nogah ostale kapljice soli. Dobesedno, kot da bi po nogah do kolen imela velike bele pege. Noro. In v tem trenutku se spomnim tudi na avto. Bogi Japaner, pa saj ga bo sol cisto požrla. Nihce od lokalcev se ni hotel peljati dlje po jezeru. Pravijo, da je prevec vode in da je podlaga premehka. Prevec tvegano. No, ce tako pravijo lokalci, potem tudi midva ne bova tvegala, saj najin mobilni dom rabiva še za kar nekaj casa. Odpeljeva se nazaj proti obali, policaj ne benti vec po sredini ceste, hvala bogu, in mirno prideva nazaj v Uyuni. Tu dava temeljito oprati avto in nato kreneva naprej proti pušcavi JZ Bolivije.

Cesta na zacetku preseneljivo dobra, gre tudi do 80/h, vendar postaja vedno slabša, slabša, slabša... »Ja kje pa je zdej cesta?«.... ostale so le razlicne špure avtomobilov, ki pa gredo v tako zelo razlicne smeri, da drugemu kot GPS-u ni za zaupati. Cez nekaj casa se spet pojavi cesta, pa spet malo izgine. Naslednje štiri dni nisva pocela drugega, kot se vozila in kampirala po pušcavi z nadmorsko višino okoli 4000m in obcudovala nenavadno lepo naravo v razlicnih odtenkih rdece, rjave in modre barve, ki tekom dneva spreminjajo ton. Med vožnjo se slike precej hitro spreminjajo in skoraj vse so nenavadne, presenetljive in celo cudne. Okoli naju hribovita in popolnoma suha pušcava, nad katero se visoko dvigujejo s snegom prekriti vulkani. Živali zelo malo, le nekaj vicunj. Vsake toliko se nepricakovano pojavi jezero polno ptic. Eno takih presenecenj je Laguna Colorada, precej plitvo jezero rdece-rjavkaste barve, po katarem plavajo plošce soli in se pasejo tisoci flamingov. Soncno vreme in precej vetrovno. Skampirava se na robu jezera in kar ne morem se nagledati teh elegantnih ptic. Ce si bil potrpežljiv, si jih lahko opazoval na dobrih 50m. In da je slika še lepša, imava še sreco s krasnim soncnim zahodom (Ah, kakšen kič :), ampak res je bilo noro lepo). Na nadaljni poti se pojavijo še gejzirji, v katerih vre blato, naravne toplice, v katerih spoznava skupino mazohisticni avanturistov - kolesarjev iz Italije, vodic katerih je Robicev sotekmovalec z dirke RAAM (Race Across America). In za konec še Laguna Verde (zeleno jezero). Proti veceru sicer modre barve, vendar v jutranjem in opoldanskem soncu smaragdno zeleno jezero. Ta dan naju preseneti še pušcavska lisica, ocitno vajena, da avtomobili pomenijo tudi hrano, saj pride zelo blizi naju in kar nekaj casa potrpežljivo pozira za slikanje.

Laguna Verde je bil najin zadnji bolivijski dragulj. Starki v zadnji hiši na bolivijski strani pustiva kokine lite, ki so v Cilu prepovedani, in prestopiva mejo. S tem pa tudi zapustiva tisti del južne Amerike na najinem potovanju, ki še predstavlja kulturo drugacno od naše zahodnjaške.

Urša