Naš zadnji skupni dan v Boliviji smo se dopoldan najprej sprehodili po centru, si ogledovali primerke kolonialne arhitekture in opazovali utrip mesta. Potosí je precej bolj živahno mesto kot Sucre in se tudi zdi bolj pristno bolivijsko, kar med drugim pomeni tudi nižji življenski standard. Predvsem je to delavsko – rudarsko mesto. Mene je kmalu šokirala količina in še bolj mladost delavnih otrok. Še nikjer do sedaj jih nisem opazila toliko in tako mladih. Delajo kot ulični prodajalci, čistilci čevljev (socialno najnižja vrsta dela) in sprevodniki na »colectivos« (kombi avtobusi). Zaslužijo menda od 15-25 Bolivianos na dan (1,8 - 3,2 $). Formalno gledeno je delo otrok tudi v Boliviji prepovedano, vendar je kakršnakoli kontrola neobstoječa. Popoldan smo si ogledali muzej Casa Nacional de Moneda, kjer je bila v kolonialnem času najpomembnejša kovnica srebrnikov španskega kraljestva. Zatem smo si pripravili kosilo in že je bil čas, da Meto pospremiva na nočni avtobus za v La Paz. Ko zaključimo daljšo verzijo poslavljanja in objemanja ter se Meta vkrca na avtobus, se tudi midva odpraviva proti domu (avtu :)). Blaž je šel takoj na interent, da objavi zemljevid najinega potovanja na spletni strani, jaz pa sem ostala doma. Je bilo kar dolgčas in prazno brez Metine prisotnosti, ki sem se je tako hitro navadila v teh tednih. Pripravila sem si čaj, prižgala prijetno muziko in z otroškim veseljem potegnila ven in si ogledovala vse lepe stvari, ki sem jih nakupila (no, vsega skupaj je bolj malo :))

Naslednje jutro greva na izlet v rudnik Cerro Rico (v prevodu: bogati hrib). Dobimo zelo fajn vodiča, ki je bil tudi sam 5 let rudar. Najprej gremo na rudarsko tržnico, kjer v malih trgovinicah prodajajo vse potrebne rudarske pirpomočke. Nama sta se zdela najbolj zanimiva dva artikla. Pri je litrska plastenka z napisom »Alcohol potable, 96%, Buen gusto« (pitni alkohol, 96%, Dober okus), s katerim se vsak petek nalivajo rudarji v okviru obreda čaščenja zaščitnika rudarjev v podzemlju, ki se imenuje Tio (stric). Menda ena litrca ravno zadostuje za 3 rudarje. Seveda smo probali ta kačji strup in samo par kapljic na jezik že deluje kot anastetik in požar v ustih. Drugi artikel pa je dinamit! Po besedah našeg vodiča je nakup dinamita v Boliviji dovoljen vsakomur, brez omejitev. Ma saj človek ne more verjet! Baje tudi niso prav redki primeri, ko rudarji dinamit uporabijo v medsebojnih pretepih.

Za tržnico si ogledamo separacijo kovin in nato gremo v rudnik. Do vstopa v nižje nivoje rudnika je bila ekskurzija zelo zanimiva. Ko pa smo se plazili v nižje nivoje rudnika pa...GROZA!!! To je bil dobesedno izlet 400-500 let v preteklost. Med rudaji so tudi otroci, stari menda tudi samo 8 do 10 let. Tu namreč zaslužijo precej več kot na ulici, okoli 45 Bolivianosov na dan (5,6$). Delo v rudniku poteka v razmerah, ki so se od kolonialnih časov le malenkostno spremenile. Še vedno skoraj v celoti ročno: rudo kopljejo s krampi; vsak dan razstreljujejo z dinamitom, luknje za dinamit pa ročno klesajo v skalo; nove rove kopljejo brez (menda) vnaprej izdelanega plana. Vprašanje, če sploh obstaja kakšen ažuren zemljevid celotnega rudnika. V rudniku obtaja nekaj večjih skupin rudarjev (do 50 ljudi), ki so se deloma modernizirale in si nabavile električne vitle za dvigovanje rude med nivoji in pnevmatska kladiva. Vendar tudi ti še vedno ročno vlečejo in porivajo nekaj tonske vozičke rude po posamezih nivojih rudnika in z lopatami nakladajo rudo v velike košare, ki jih nato vitel dviguje v višji nivo. Poleg vsega težkega fizičnega dela je v rudniku še polno prahu in slab, redek zrak. Prezračevalnega sistema ni. Lokalni rudarji menda trenutno zaslužijo zelo dobro, bolj kot mnogi strokovnjaki v Boliviji (menda od 600 – 1200$ mesečno), ker so trenutne cene kovin visoke. Vendar nihče ne ve, koliko časa bo rudnik sploh še obratoval, koliko časa jim bo služilo zdravje.... (statistično pričakovano trajanje življenja rudarja je 55 let).

Pri ogledu različnih delovnih mest v rudniku smo se med nivoji plazili po ozkih, ovinkastih in strmih rovih. Rovi so tako ozki, da smo se plazili po kolenih in še niže, razsvetljava samo čelna svetilka. Spotoma sam sebi dviguješ prah v usta, poleg tega vroče, malo kisika (upoštevajoč tudi dejstvo, da se rudnik nazaja na 4000m nadmorske višine), v zraku še drugi plini, ki se ti zdi, vsaj po pekočem občutku v grlu, da ti razjedajo sluznico. Rudarji pa po teh jarkih na hrbtu vlečejo 40-50 kg rude... vsak dan...celi dan... Ma ni ga denarja, da bi šla tudi samo za en dan delat v ta rudik. Lahko si predstavljate, da se v turističnem obiskovalcu pri plazenju po teh rovih prebujajo strah, zadihanost, klastrofobija, panika, izguba glasu za dan ali dva...

Če povem po pravici, je tudi mene v rudniku zagrabila rahla panika. Pravzaprav se še nikoli v življenju nisem tako ustrašila. Plazimo se po vseh štirih, vsake toliko se kam zadanem z glavo (vendar ni kakšne škode, ker imamo čelade), že zaradi same nadmorske višine sem zadihana (4000m), slab zrak, polno prahu in zdi se mi je, da ne uspem zajeti dovolj zraka, da bi lahko začela normalno, mirno dihati. Poleg tega pa me še žre v grlu. Edina svetloba je bila moja čelna svetilka, saj je turist pred mano bil hitrejši in vedno za ovinkom. Blaž je bil kar precej pred mano, za mano samo še vodič, kar je bil na nek način dober občutek, vendar v mojem stanju so mi začele hodit po glavi misli kot so: podpisali smo izjavo, da gremo v rudnik na lasto odgovornost, se pravi, da se ne bodo trudili z reševanjem.... pa še Blaža ni blizu, da bi me lahko on zvlekel ven. Moj glavni strah je namreč bil, da mi bo zmanjkalo zraka in da se ne bom mogla več sama premikati in prilezti iz tega rova. Poleg tega sem se spomnila na govore o tem, da delajo nove rove brez plana in kaj če se sedaj vse to zruši na nas?!? ... pred kako uro smo slišali, da nekje v rudniku razstreljujejo in po vodičevih besedah to ni običajno, saj običajno raztreljuje popoldan, ko večina ljudi že zapusti rudnik... da jih je manj vpletenih v morebitno nesrečo.... No, panika je bila še obvladljiva, vendar sem si morala začeti šteti korake, da sem se umirila. In zdelo se mi je, da rova ni in ni konec. Ko sem končno prilezla ven na prvi nivo, kjer je bil visok in širok rov ter boljši zrak, me je stiska v parih minutah minila. Vendar nekaj »škode« je vseeno ostalo. Za preostanek dneva in del naslednjega sem imela globok, raskav glas – po Blaževem okusu sexy (no, pa vse le ni bilo samo slabo :):)). Vsekakor pa mi ni žal, da sva šla na ta izlet. Bila je zelo zanimiva, čeprav hkrati šokantna in strašljiva izkušnja. Vsekakor pa eno najbolj intenzivnih doživetij na tem potovanju.

Urša