Iz Altiplana smo se peljali v nižje kraje, skozi lepo, rdečkasto andsko pokrajino. Zavili smo na stranske ceste, kjer se je deževan doba bolj občutila. Okoli nas revne vasi, kjer so ljudje še tradicionalno oblečeni, lame, alpake, ovce in osli z živobravnimi cofi na ušesih. Tu smo bili opomnjeni na pomembnost mostov, ki so pri nas samoumevna stvar čez vsak potok, tu pa vsak posebej pomeni pomembno logistično pridobitev. Vozilo smo se skozi mnoge reke (mostovi so bili vsi šele v nastajanju), po precej mehkem blatu, malo nas zaustavil manjši zemeljski plaz. Ceste so na odsekih bolj kot ceste zgledale kot razmočene zorane njive. Japaner je vse z lahkoto premagoval. Še ko smo iz tekočega blata po blatni podlagi vlekli avto, ki se je dobesedno pogreznil vanj, ga je Japaner izvlekel kot za šalo.

Ko so približujemo mestu si v vodiču že izberemo restavracijo, ki menda streže odlično meso (krvave zrezke, najmi!). Sedimo v prijetnem ambientu restavracije in se vsi sestradani že zelo veselimo dobre večerje. Traja precej dolgo, potem pa delno razočarajne. »Pa kako lahko kuharica tako zaserje!«, se hudujemo. Vse priloge na krožniku so bile tople, zrezek (»steak medium done«, kot smo naročili) pa hladen, moj sicer še mlačen, Blažev pa čisto mrzel. Kakšna škoda, sicer so bili zrezki (in sploh vse na krožniku) slastni, zato nas je še bolj jezilo, da so tako zamutili. Smo se seveda malo pritožili, pa smo bili deležni vsaj ene dobre geste (so nam častili še eno rundo pijače), kar nas sicer ni čisto potolažilo, saj bi seveda raje imeli nove vroče porcije okusne večerje J.

mestu smo ostali slaba dva dni, midve z Meto sva par ur namenili nakupovanju in ogledu dobro urejenega muzeja Museo Textil – Etnografico, nato pa smo vsi skupaj obiskali še muzej Casa de la Libertad, kjer je bila med drugim podpisana deklaracija o neodvisnosti. Prijetno mesto, zelo turistično, vendar nas ni potegnilo dovolj, da bi ostali dlje časa.

Naslednji dan se sredi dneva odpavimo proti Potosí. Ta dan je bil pomemben zaradi dveh stravi, je bil Blažev rojstni dan in naš zadnji dan z Meto. To kliče po dobri jedači. Zopet malo polistamo po vodiču, da vidimo, kaj priporoča. Odločimo se za La Casona Pub in naročimo mesni fondue. Mmmmm, mnjami, to je bilo odlično. Pravo mehko meso za srednje pečeno, še krvavo znotraj (med večerjo sva midva že sanjala o argentinskem mesu). Pa slastne omakice zraven. Prav super za proslavit. Še flašo rdečega vina smo naročili in večer je bil zelo prijeten. Kot se spodobi za rojstni dan in poslovilno zabavo. Pa še faj poceni je bilo.

Urša