Blaža je mikala arabska restavracija, ki jo je opazil med našim sprehajanjamem po La Pazu. Tako smo šli za večerjo še enkrat v center La Paza in se nažrli do bolečin. Naslednji dan pa naprej proti nacinalnemu parku Sajama. Do tja vodi zelo dobra asfaltirana cesta (glavna cesta do mesta Arica, Čile), kakršnih že dolgo nisva več vajena. Odcep desno in začne se pot v park. Popolnoma ravna cesta po široki, ravni dolini, levo in desno od nas visoke zasneženo gore oziroma vulkani, v daljavi pa vsake toliko vidimo osamljene kmetije. Kmalu se pripeljemo do vasi Sajama (4200m). Zanimiva, malo čudna vas. Hkrati zgleda pozabljeno in živahno. Vetrovnost in popoldanska svetloba sončnega dne dodatno vplivata na to čudno zanimivost. Zapeljemo se mimo informacijskega centra, nikjer nikogar, vidimo nekaj gostišč, restavracij (nekje bo treba namreč večerjati), vendar vse izgleda zaprto, na ulicah nikogar. Res, da ni glavna turistična sezona, vendar glede na velikost vasi, bi pa moralo nekje biti vsaj nekaj ljudi. Se zapeljemo naprej do glavnega trga.... A to je torej razlog. Polno ljudi je zbranih na vaškem odbojkarske igrišču, nekateri kot igralci, drugi kot navijači, tretji pa kot pasivni opazovalci, ki klepetajo s sovaščani. Naletimo še na dva turista, ki tudi po vasi iščeta nekaj za pod zob, vendar vaščani se ne dajo motit v svojem življenskem ritmu. Naredimo še en krog po zanimivi vasi, si na hitro pogledamo cerkev in se odpeljemo naprej do prvega primernega prostora za naš tabor, kjer si skuhamo večerjo.

Naslednji dan se zbudimo v jasno, sončno jutro. Z našega tabora krasen razgled na okoliške zasnežene vulkane, vključno z vulkanom Sajama (6542m), ki je najvišji bolivijski vrh. Zaspanca pustim v avtu in grem na sprehod. Sprehajam se ob toplem potoku (v bližnini je namreč izvir tople vode) ter med lamami in alpakami na paši. Kamlu se mi pridruži Meta. Zaradi višine se nama ne da več kaj dosti hodit in greva nazaj pripravi zajtrk. Še nekaj časa smo uživali v čudovitih in zanimivih razgledih z naše zajtrkovalne mize, nato pa so si šli ogledovat zanimivosti parka. Jezero, na katerem živijo flamingi in druge ptice, ki smo jih sicer videli le zelo od daleč, drevesa Kenua (Polylepis Tarapana), ki rastejo do nadmorske višine 5200m in najbolj zanimiva stvar, polje vrelcev oziroma izvirov termalne vode. Prospekt sicer pravi, da so gejziri, vendar kot gejzir si jaz predstavljam nekaj, kar bruhne steber vode visoko v zrak (pač tako, kot sva videla na Islandiji). Kakorkoli jim že rečemo, so krasni tolmunčki z zelo transparentno vodo, da lahko vidiš do dna (tudi nekaj metrov globoko). Nekateri brbotajo, iz drugih pa se le dviga para. Vsi skupaj pa prispevajo vodo v topel potoček, ki teče po sredi doline. Ma bi se človek kar vrgel v katerega, sam ko ne veš, če bi to bilo ravno zdravo za tvojo kožo...

V naslednjih dneh naredimo skok v skrajno severni del Čila, kjer si ogledamo nacionalni park Lauca, naravni rezervat Las Vicunas in park Volcan Isluga. Ker v Čile ni dovoljeno prinesti dobene sveže hrane, smo morali najprej v nabavo v najbližje mestece Putre. Takoj opazimo, da je Čile precej dražji od Bolivije.

Tri dni smo se vozili po popolni divjini, srečali le nekaj avtomobilov, ob cesti nekaj zaselkov, ki so zgledali brez živjenja. Okoli nas nenavadna pokrajina Altiplana: ravninska polpuščava po kateri se pasejo lame, alpake in vicune, jezera, gejziri, izviri in jezerca termalne vode, vse naokoli tega pa se dvigajo zasneženi vulkani. Večinoma smo bili med vožnjo tiho in vsak zase je z občudovanjem opazoval naravo. No, za našo tišino je bila deloma kriva tudi smola z zdravstvenim stanjem. Prvi dan v Čilu se je slabo počutje lotilo Blaža, zaradi česar je volan predal meni. Zvečer se ga je lotila še visoka vročina (39) in huda driska. Zvečer je vse kazalo, da bo takoj zjutraj treba k zdravniku. V blažji obliki in brez vročine je zbolela tudi Meta. No, kaj pa je zdaj to! Še čudno, da nismo vsi zboleli, saj vse enako jemo. No, še dobro, nekdo mora vozit. Zjutraj Blaž takoj zaštarta z antibiotiki, tableto proti vročini, prepečencem in čajem. Nepričakovano in seveda hvala bogu, mu čez dve uri vročina pade na 37,5, Meti se staje tudi ne poslabša, tako se odločimo nadaljevati pot skozi divjino. Seveda za ta dan menjamo šoferja, tako Blaž počiva na sovoznikovem sedežu, Meta pa v svojem standard ležečem položaju. Za čez noč se sparkiramo na bajni lokaciji, Aguas Calientes - Polloquere, najlepši in predvsem najbolj divji hot spring kar sva jih videla na potovanju. Vse ohranjeno v popolnoma naravnem stanju. Na robu salarja (posušeno slano jezero), po katerem se pasejo flamingi, se nahaja jezerce, izvir vroče vode, veliko kot nogometno igrišče. Naokoli in v daljavi se para dviga iz še več izirov. Po večerji se gremo namakat, voda strašno vroča, po dnu jezera mehko blato, ki ti ob vsakem koraku leze navzgor med prsti (njami..). Navdušujoče, pristna naravna izkušnja. Namakamo se v naravnih toplicah, ki jih imamo čisto zase, okoli nas sama divjina, visoki vulkani, med namakanjem občasno opazimo kakega flaminga, ki leti and nami ali pa se pride sprahejal po našem jezercu.

Po kopanju pa se smola loti še mene, bruhanje, driska, splošno slabo počutje. Evo, je dopadel še en voznik. Še dobro, da je Meta prišla za okrepitek. Zjutraj je bil Blaž že zdrav, Meta tudi, jaz pa štartam z antibiotiki. Nadaljujemo našo turo po samotni divjini, si ogledamo še nekaj gejzirov, se namakamo še v enih naravnih toplicah (tokrat je bila voda za moj okus bolj prijetna, saj ni bila tako vroča) in zvečer prestopimo mejo z Bolivijo. Še eno noč prespimo v divjini in se naslednji dan odpravimo proti mestu Sucre.

Urša