Mestu La Paz (3600m) pravijo tudi najvišja prestolnica na svetu. Čeprav je ustavno-pravno glavno mesto Bolivije Sucre, vodenje države v bistvu poteka v La Pazu, kjer sta skoncentrirani zakonodajna in izvršilna oblast. V Sucre pa je ostala v glavnem samo vrhovna sodna oblast. La Paz nam je bilo vsem takoj všeč, saj je že sam prihod v mesto precej spektakularen. Z višine 4000m se pripelješ na rob kanjona in odpre se pogleda nad celim mestom, ki leži v kanjonu in se vzpenja po njegovih strmih pobočjih. Nad mestom pa razgled na zasnežene vrhove.
Naša prva naloga je, da najdemo mojstra Ernesta. Ernesto je sin švicarskih staršev, rojen v Boliviji in je med avto-potovalci zaslovel kot najboljši avtomehanik v južni Ameriki. Zelo priljubljen pa tudi zaradi tega, ker prostor v svoji delavnici odstopi vsakemu potovalcu, ki avto želi šraufati sam, med tem lahko uporablja vse njegovo orodje in celo kampira na njegovem dvorišču, vse to brezplačno. Ja kaj je sploh boljšega! Japaner ravno potrebuje redni servis, mi pa tudi prostor za parkiranje v La Pazu. Ko smo našli Ernestovo delavnico je bilo takoj očitno, da mu je v genih ostala švicarska pedantnost, kajti tako čiste in urejene mehanične delavnice nismo videli še nikjer. Presunila nas je predvsem čistoča. Ernesto pa kot zelo prijeten in zanimiv možak. Že odkar ima delavnico (kaki dve desetletji) v njej gosti potovalce, ki so po veliki večini Evropejci. Ogledali in seveda tudi vpisali smo se v njegovo spominsko knjigo, v kateri sva prepoznala kar nekaj ljudi, ki sva jih srečala na poti ali brala njihove spletne strani.
Blaž se je naslednji dan z vnemo in veseljem cel dan posvečal Japanerju, midve z Meto pa sva z vnemo in veseljem šli v šoping. Glavna tarča najinega nakupovanja so bili seveda tradicionalni tekstilni izdelki, po katerih slovi Bolivija. Poleg tega pa je Bolivija še najcenejša država najinega potovanja, zato sem se odločila nakup spominkov in darilc opraviti tu. Pa še Meto imam za šoping kolegico.... jah, pri nakupovanje je ženska družba vedno bolj prijetna, bolj koristina in predvsem bolj potrpežljivaJ. Zvečer pa gremo vsi skupaj na pir in firbcat sceno v turbo folk diskoteko. Muzika je bila.... pač turbo folk, ampak ambient pa vsekakor bolj živahen kot v naših krajih. Ob devetih zvečer je bila velika večina gostov že na plesišču.
Predno se poslovimo od Ernesta nam zrihta še eno strašno ugodno popravilo in sicer menjava najinega vetrobranskega stekla, na katerem sva pridelala že kar nekaj razpok. Steklo z menjavo vred naju je stalo le 65$!! No, seveda ni to originalna šipa, ampak kdo bi se zaradi tega sekiral, če pa je ta za 400$ cenejša. Popoldan si še malo ogledamo mesto, zelo zanimiv muzej posvečen koki in različne mestne tržnice, vključno seveda s tisto, kjer se prodajajo posušeni lamini fetusi in drugi darovi za Pachamamo in druga božanstva.
Naslednji dan, na 30. december, se odpravimo na kolesarski izlet. Dobili smo majice na katerih piše: »The world's most dangerous road. If I did it - you can do it.« Ja, gre za cesto, ki je dobila famo najnevarnejše ceste na svetu. Na odsekih je zelo ozka in prepadna, srečanja dveh vozil so mogoča le na določenih mestih. No, nama se sicer po vseh prevoženih cestah na najinem potovanju, predvsem po Peruju, ni ravno zdela tako grozno nevarna. Čeprav je tudi res, da je bila cesta nevarna predvsem zaradi veliko prometa, saj je bila to do pred nedavnega edina povezava med La Pazom in provinco Yungas (regija znana po pridelavi velike količine kvalitetne koke) in amazonsko regijo na severu Bolivije. In zaradi vsega tega prometa in norih voznikov so se dogajale mnoge nesreče, predvsem ko so vozila pri umikanju zdrsnila s ceste. Vendar tu zdrs ni samo v jarek, temveč 100 in več metrov globoko v prepad. Kot rečeno, je to bila glavna povezava do pred slabim mesecem, ko so odprli novo, asfaltirano cesto. Tako »The world's most dangerous road« sedaj ostaja prosta za sproščeno turistično kolesarsko atrakcijo. S kombijem smo se iz Pa Paza pripeljali na prelaz La Cumbre (4725m), od tu pa dobrih 60km in 3400 višinski metrov spusta do vasi Yolosa (1300m). Lahko si predstavljate, kako hitro sta se v parih urah menjavali vegetacija in klima. Za konec izleta pa še sprehod po lušnem mestecu Coroico, ki je popularna izletniška točka za domače in tuje turiste.
Urša
