Meta, moja mlajša sestrica, je iz Čila pripotovala v Cusco in skupaj jo mahnemo proti Boliviji. Še eno noč smo prespali v Helmijevem kampu v Cuscu in se zjutraj počasi, res počasi, spravili naprej. Klepeti z avto-potovalci namreč kar nimajo konca: pripovedovanje raznih pripetij, dajanje koristnih informacij, nasvetov.... spet sva dobila cel šop koristnih zemljevidov in prospektov.

Končno se napakiramo, Meta se v najini dnevni sobi razkomoti v ležečem položaju (to je v bistvu edini način, če hoče med vožnjo gledati skozi okno) in gasa. Naša destinacija je jezero Titicaca. Ves čas med vožnko seveda klepetamo po dolgem in počez, saj se je v enem letu nabralo kar nekaj materiala. Prvi pogled na jezero Titicaca ustvari bolj »Titimlaka« podobo, saj je zaliv poln visokega zelenega rastlinja (totora). Cesta nas vodi še čez en kucelj in tokrat se odprese razgled na veliko modrino, tako da se Titimlaka hitro in za večno skrije za Titicaca. Naš prvi postanek je mesto Puno, še na Perujski strani. Povečerjamo odličnega »pollo a la brasa" in si rezerviramo izlet z ladjico po jezeru za naslednji dan.

Izlet je bil super. Dobre predstavitve običajev, življenja, prehrane ljudstev, ki smo jih obikali, odlična hrana in postrežba ter za povrh še krasen sončen dan. Najprej smo obiskali ljudstvo Uros, ki živi na plavajočih otokih, izdelanih iz rastline totora, ki poleg gradbnega materiala za otoke, hiše, čolne in druge zadeve predstavlja tudi del njihove prehrane. Naslednja postaja je bil krasen otok Taquile, 45 km od Puna. Zanimivo na tem otoku je, da tudi moški štrikajo (izdelujejo krasne izdelke), ljudje ne jedo mesa in imajo zelo praktičen običaj: moški in ženska, ki se odločita za skupno življenje, si pred poroko vzameta dve leti poizkusne dobe. V tem času živita v skupnem gospodinjstvu in se med tem časom odločita, ali bosta vezo nadaljevala s poroko ali pa se bosta razšla.

Kosilo so nam pripravili na dvorišču domovanja razširjene družine. Zelo prijeten ambient na prostem, postrežba pa kot bi bili v Maximu. Sploh nisem mogla verjeti, kako pridni, hitri, prizadevni in prijazni so bili moški, ki so nas stregli. Seveda sem iz navdušenja to več kot parkrat komentirala. Po kosilu so nam predstavili nekaj ljudskih plesov ter pesmi in zadovoljni smo se sprehodili na drugo stran otoka, kjer smo se vkrcali na ladjico za vrnitev v Puno.

Naslednje jutro smo posneli nekaj kadrov za našo video voščilico,  si ogledali še zanimive gronice v bližini Puna nato pa se odpravili proti Boliviji. Na meji je šlo vse gladko, na Bolivijski strani še posebej sproščeno in prijazno. Ustavimo se v mestu Copacabana na obali Titicaca. S pogledom na jezero in na glavni promenadi pojemo postrv in se nato malo sprehodimo po mestu. Glavna razlika, ki jo takoj opazimo, je, da se tu ljudje ne vtikajo vate (turista), tako kot na primer v južnem delu Peruja, in ti ne skušajo vztrajno (kar že meji na nadležno) prodati kakšnega izdelka, izleta, večerje... Vse je zelo umirjeno, prijetno vzdušje, varno počutje. Celo ko greš v trgovino z artesanijami (obrtnimi izdelki) si lahko v miru ogleduješ stvari brez takojšnjega ponujanja cene in prepričevanja o nakupu. Ja, prvi vtisi Bolivije so zelo pozitivni.

Naslednji dan napakiramo ruzake, avto pustimo na parkirišču precej fensi hotela (kjer, mimogrede, nočejo nič računati za večdnevno parkiranje) in se odpravimo proti otoku Isla del Sol, kjer smo, kot je pač po timingu naneslo, preživeli božične praznike. Iz Copacabane odpešačimo po polotoku do točke, ki je najbližja točka do Isla del Sol. Po nekaj urni hoji po lepi pokrajini in skozi dišeč evkaliptusov gozdiček v vasi na koncu polotoka najamemo čoln, ki nas odpelje na otok. Pridemo ob sončnem zahodu, tako da mi ni treba spet pravit o lepotah narave. Najamemo hotelske sobe za vrtoglava 2,5$ po osebi in se odpravimo na našo božično večerjo. Ob nekaj kozarcih vina klepetamo dolgo v noč. Naslednje jutro se zbudimo v močan naliv. Vreme ni kaj obetajoče kazalo za ta dan. Vendar ob poldne se nenadoma popolnoma zjasni in dobre volje se odpravimo na drugo stran otoka. Na otoku nobenih avtomobilov, motorjev, samo ljudje, živali in peš poti. Dva dni hodimo po otoku in si ogledujemo nekaj arheoloških znamenitosti. Idiličen otok, krasna klima, pokrajina, daleč naokoli modrina jezera, v daljavi zasnežena gorka veriga na otoku pa majhne vasi, kjer teče umirjeno življenje. Spominjalo nas je na Dalmatinske otoke (razen snega seveda in nadmorske višine 3800m, na katero se ob hoji ne da pozabiti). Dva dni smo pohajkovali po otoku in uživali v njegovi spokojnosti.

Naslednje jutro, pred odhodom v La Paz, smo pred katedralo v Copacabani opazovali blagoslavljanje vozil. Ljudje svoja vozila okrasijo, jih pripeljejo pred cerkev in nato dolgo čakajo, da pridejo na vrsto za svoj obred, med katerim župnik blagoslovi vozilo in vse njegove potnike. Na poti proti La Pazu pa prvi šok revščine oziroma množica otroških beračev. Ob glavni cesti na skoraj vsakem ovinku stojijo otroci z iztegnjenimi rokami in odprtimi dlanmi ali klobukom v roki.

Urša