Cesta naju je vodila skozi čudovito andsko pokrajino. Popoldanska svetloba sončnega dne je v krasne barve odela številna jezera, vasice grajene iz blata, črede lam, alpak in ovac (okrašene z raznobarvnimi cofi pritrjenimi na konice ušes ali na volno na prsih), ki so jih pastirice in pastirčki v tradicionalnih oblačilih gnali domov. Mikalo naju je, da bi se za čez noč sparkirala ob enega od teh lepih jezer, vendar je priti direkt z morja in spati na 4000m nadmorske višine le prehuda, tako da sva se, ko naju je že ujela noč, sparkirala ob cestninski postaji, vendar še vedno kar visoko, 3400m.

Naslednji dan, po neuspešnem nekaj urnem iskanju alternativne ceste proti Machu Picchu, že v temi prispeva v Cusco. Poiščeva kamp, ki so ga priporočili mnogi avto-potovalci. Na najino trkanje in zvonenje na lastnikova vrata ni bilo nobenega odziva, zato sva se, na predlog dveh kampirajočih Nemcev, kar zapeljeva v kamp. Blaž se gre tuširat, jaz v avtu berem. Nenadoma zaslišim: »Dober večer.« Zbegana gledam na okoli, vidim itak nič, saj imam v avtu vse razsvetlejno zunaj pa je trda tema. Razmišljam: »Blažev glas to ni, da bi se on pačil je tudi bolj malo verjetno, saj se ne stušira tako hitro. Kdo bi tu govoril slovensko?« z neodločnim glasom odzdravim: »Dober večer.« Takrat se tudi zavem, da glede na to, da sem v avto kot v izložbi, verjetno zgledam precej smešno, ko tako zmedeno poslušam in gledam v prazno. Stopim iz avta, tam stoji možak, blondinec, srednjih let. Se mi zazdi, da bi lahko bil lastnik kampa, za katerega veva, da je Nizozemec. Me zopet prijazno in nasmejano pozdravi po slovensko, jaz spet odzdravim in ga začnem nagovarjati po slovensko. Po izrazu na njegovem obrazu se mi zdi, da me ne razume, mi začne odgovarjati po špansko, jaz nazaj po špansko, pa on spet nekaj besed po slovensko in nato nadaljuje po angleško, mu jaz nazaj angleško, on nek spangliš....pogovor seveda ni imel nekega smisla, če bi se temu sploh lahko reklo pogovor. Me je zadeva čisto zmedla, da nisem več vedela, kaj naj rečem in predvsem v katerem jeziku naj komunciram. Iz mene zletelo: »What language should I speak?« Izkazalo se je, da je to res bil lastnik kampa in hitro sva razvila zabaven pogovor. Njegova asociacija na moje ime je bila: »Uršla gora!« »Kaj? Kako pa to poznate?« Pa se je malo več razgovoril o svoji preteklosti. V sedemdesetih je študiral v Ljubljani na ALU in bil nekaj časa poročen s Slovenko. Pogosto se tudi vrača v Slovenijo, na obisk k prijatelju. In evo, kako je ta svet majhen, ta njegov prijatelj je oče Blaževih koroških prijateljev (tako da brata Rojnik, če tole bereta, povejta očetu, da ga pozdravlja Helmie). Helmie ima tudi zanimivo navado in sicer na svoji spletni strani objavi slike vseh svojih gostov.

Mesto Cusco nama je bilo zelo všeč, kljub temu, da je bil to turistov najbolj poln kraj, kar sva jih do sedaj obiskala v Peruju. Do španske prevlade je bilo mesto prestolnica inkovskega imperija, danes pa je zanimiva mešanica inkovske in kolonialne arhitekture. Španci so svoje palače in cerkve gradili na temeljih in debelih kamnitih inkovskih zidovih, primerov česar je v Cuscu polno. Ogledala sva si impresivni muzej pred-kolumbijske umetnosti, ki predstavlja umetniška dela (predvsem keramiko) večih civilizacij z ozemlja današnjega Peruja. Oba sva bila presunjena nad lepoto predmetov, čistostjo oblik, zanimivostjo vzorcev in modelov....

In seveda, najpomembnejša znamenitost tega dela Peruja, če ne kar cele države, Machu Picchu. Ko sva slišala za ceno vstopnine (40$ po osebi za enkraten vstop) in vozovnice za vlak (80$ povratna karta za 120 km - do Machu Picchu se namreč ne da z avtom) sva se zgrozila. Oderuško! Ko pa sva slišala, da je železnica v tuji lasti, se nama je vse še bolj zafržmagalo. Treba bo najti neko alternativo. Za eno sva že nekaj slišala in o njej brala, bolj natančno pa nama jo je obrazložil Helmie, najin slovensko-nizozemski kolega. Alternativa predstavlja 3-4 dnevni izlet in sicer do vasi Santa Teresa z avtom, od tam naprej pa 12km peš ob železniški progi do turistične vasi Aguas Calientes pod Machu Picchu, od tam pa spet uro in pol peš v hrib do Machu Picchu.

Naslednje jutro se odpraviva na pot. Najkrajša cesta do Sante Terese je zaprta zaradi zemeljskih plazov, tako sva primorana ubrati 200km daljšo pot, ki pa se izkaže za krasen izlet. Voziva se skozi čudovito dolino Laris, čez visok gorski prelaz. Ob cesti opazujeva ljudi v tradicionalnih oblačilih, njihova skroma bivališča iz blata, črede lam, alpak, ovac. Na prelazu sneg in nato počasen spust v sub-tropsko pokrajino. Prečkanje večih rek (po vodi seveda, ne čez most) in ob eni od njih naletiva na dolgo kolono. V reki se je zagozdil šlepar. Kako se šlepar sploh spravi voziti po taki cesti, se oba čudiva in ga občudujeva. Vozila so v koloni čakala že od desetih zjutraj in od takrat se je šofer, šofotajoč po mrzli vodi, trudil premakniti kamion. Imela sva srečo, saj se je v pol ure kamiondžia že spravil iz vode in konvoj se je premaknil, vendar ne za dolgo. Že čez nekaj km zopet zastoj, zopet en kamion v vodi. Tu je vse skupaj trajalo dlje časa. Najprej smo kako uro čakali, da se je iz vode spravil kamion, nato pa je bil zastoj, ker so iz jarka spravljali avtobus, ki se je preveč vneto umikal nasproti vozečemu vozilu. Tako naju je zopet ujela noč, sledilo je še par ur ozke blatne ceste in sparkirala sva se ob bencinski črpalki, kar je bil prvi primeren plac za nočno parkiranje. Naslednji dan dopoldan prideva do vasi Santa Teresa, kjer pustiva avto. Pojav El Niño je temu področju povzročil veliko škode, porušil je vas, ki je bila nižje ob reki od sedanje in odplaknil mostove na reki. Tako je sedaj potrebno čez deročo reko v ročni kabeleski vlečnici oziroma košari. Kar zanimiva zadeva. Ko sva čakala na košaro, so me v momentu napadle in po nogah popikale mušice (sand flies). Takoj sem potegnila iz ruzaka sredstvo proti mrčesu in predno sem se uspela namazati me je mrčes že čisto popikala. Noge sem imela čisto flekaste in najhujše srbenje se začne naslednji dan, kar me je še nekaj dni spravljalo ob pamet. Dočakava svojo košaro, se po kablu spraviva na drugo stran (vendar na moje razočaranje je bila hitrost bolj slaba) in tam počakava kamion, ki naju je odpeljal do železniške postaje. Za inat nisva hotela plačati 8$ za 8km vožnje z vlakom in sva šla raje na en daljši sprehod skozi sub-tropsko pokrajino in čez dobri dve uri že bila v Aguas Calientes. Tu se je dogodilo moje najuspešnejše pogajanje za ceno. Za hotelsko sobo, za katero so najprej zahtevali 30$, sva na koncu plačala 20 soles (6$). Se pač da v nizki sezoni :).

Naslednje jutro za malo zamudiva svit ko se odpraviva na Machu Picchu. Vstopiva med prvimi obiskovalci. Oblačno, megla, tako da se z razgledne točke ne vidi celega mesta. Vidiva lahko le dele, po katerih se sprehajava. Vedno bolj sva navdušena. Sprehajava se po terasah, med ruševinami hiš, templjev, po ozkih ulicah med hišami. Povzpneva se še na hrib Huayna Picchu, kjer so terase in hiše grajene v hudih begih in vpenjanje je že bolj podobno plezariji kot hribolazenju. Na poti proti vrhu začne deževati, spusti se gosta megla, vidi se nič. Skupaj s še parimi turisti v blatni jami čakamo, da dež poneha in upamo, da se bo razjasnilo. Potem pa.... čakanje se je obrestovalo. Naenkrat se v megli naredi luknja in pod seboj zagledamo Machu Picchu. Vse kar lahko rečeva je: »Uaaaaauuu!!!«, čemur sledi trenutek občudovanja v tišini in nato:« fotič, fotič, slikat!!«. Mistika se je še parkrat ponovila, občudovala sva inkovsko stvaritev pod nama in se nato spustila v Machu Picchu. Do takrat se je vreme že razjasnilo, vendar dež ni prenehal. Še kakšno uro sva se sprehajala po mestu, šla še na nekaj razklednih točk in z občudovanjem vzdihovala:«Norci!« V kakšne brege, višine in strmine so se spravili gradit mesta. In to kakšna mesta! Ko človek vidi Machu Picchu se v momentu sprijazi s 40$ vstopnine in bi tudi plačal še 80$ za vlak, čeprav se oboje še vedno zdi oderuštvo. Machu Picchu je res najbolj impresivna stvar, kar sva jih videla v Peruju. Meni sploh ni bilo za oditi. Ampak približevala se je ura zapiranja in midva sva imela še 3 ure hoje pred seboj.

Prespala sva v Santi Teresi in naslednji dan šla nazaj v Cusco. Tokrat je bila krajša cesta odprta, vendar ni šlo tako gladko. Najprej sva dve uri čakala na zapori zaradi del na cesti, nekaj km višje pa je bila cesta blokirana (spet) zaradi zemeljskega plazu, ki pa so ga že čistili. Čez slabi dve uri je bila cesta prevozna in šibamo naprej do Ollaytantambo. Zelo zanimivo mestece, spet mešanica inkovske in kolonialne arkitehture. Naslednji dan se počasi, skozi sveto dolino Inkov in z ogledi še nekaj ruševin, odpraviva v Cusco. Seveda nazaj v Nizozemčev kamp, kje sta tokrat parkirana še dva nemška avtomobila (Georg in Cornelia s kombijem in upokojeni par Gerd in Edelgard z MAN-ovim tovornjakom). Takoj se razvijejo zanimivi pogovori, saj si imamo avto-potovalci vedno veliko za povedat :). Vendar morava druženje kmalu prekinit, saj se nama mudi na zmenek z mojo setro Meto na glavnem trgu.

Urša