Tretji dan v Maple Creeku, malo (2500 prebivalcev), mirno in prijazo mestece sredi kanadske prerije (prvo naslednje naselje je 1 uro vožnje v katerokoli smer). Sedim v sprejemnici mehanične delavnice, kjer se zdravi najina Toyota, in prebiram turistične vodiče. Mojstri, z Blažem vred, in še ena stranka (možak srednih let z malim psičem v žepu jakne), prisedejo na »coffee brake«. Se pogovarjajo vse mogoče, pa tudi naju malo povprašujejo, koliko stane prevoz avtomobila iz Evrope v Ameriko. Prijeten pogovor. Konec pavze, mojstri na delo (Blaž z njimi), stranka se poslovi.

Konec koncev, okvara avtomobila ni nujno samo slaba stvar. Spoznaš nekaj lokalcev, izveš kaj novega, se zgodi kakšna dogodivščina. Beseda da besedo in po mestecu se hitro razve, da se po Maple Creek-u sprehajata dva Evropejca, ki se jima je pokvaril avto. Novica je dosegla tudi lokalno novinarko Jennifer Walker, ki je pridrvela v avto delvnico, 5 minut po koncu »coffee brakea«. Če naju lahko intervjuja za lokalni časopis me vpraša. Pravi, da je to kar dogodek za mesto, da se kakšen tujec tu zadrži več kot par ur. Tudi najini barski kolegi so nama pravili enako. Da so prav veseli, če pride kdaj kakšen tujec v mesto (tujec v tem primeru pomeni tudi kanadčan, ki ni doma iz teh logov), da se lahko še s kakšno drugo osebo pogovarjajo, kaj novega izvejo in imajo s tem kaj novega materiala za razmišlat ali za pogovor.

Jenifer (starejša gospa, po moje dela to za hobi, saj je bilo vse skupaj precej amatersko) je predvsem zanimalo, kako človek sploh pride na tako idejo, da bi šel na tako dolgo pot za tako dolgo časa. In kako si to lahko privošči. Pa še celo vrsto drugih podatkov je hotela vedet. Precej faktografsko. Če malo pomislim, me ni vprašala niti kaj se je zgodilo z avtom, ali pa recimo, po moje tipično vprašanje lokalnega časopisa, kakšen se nama zdi Maple Creek ali Kanada. Pa nič zato, midva bova vseeno postala osebnosti tedna v mestecu Maple Creek, Saskatchewan, Kanada.

Urša