Sva planirala, da bova danes že v Calgary-ju, pa očitno Japaner noče.

Po vsej sreči, ki naju ju spremljala do sedaj, imava sedaj nekaj smole. Včeraj je Japaner kar obstal. Popolnoma. Na srečo se je to zgodilo zelo blizu potrebne infrastrukture. Z avtoceste sva zavila v neko malo mestece, da si ga na hitro ogledava. Ko sva hotela spet nazaj na avtocesto, je nekaj zaškrtalo in avto ni imel več nobene moči. Na pumpi, pred katero sva obstala (avto se namreč niti malo ni več hotel premakniti) so nama prijazno poklicali avtoservis tu v mestu. Kmalu sta se pripeljala dva mojstra in odvlekla najin avto v njihovo delavnico. Ne vemo še, kaj se je pokvarilo, sumi pa se menjalnik, prenose…. Sedaj zadevo razstavljajo, Blaž seveda vse budno spremlja, da bomo videli, kaj je narobe.

Madona, pa pravijo, da se Toyota ne pokvari. Da se kaj pokvari na tako dolgi poti je valda logično, samo nekam hitro se je to zgodilo, že tretji teden potovanja. Sicer sva naredila že več kot 6000 km, ampak to ni prav dosti. Bomo videli kaj pokaže remont.

Je bila pa sreča vsaj ta, da se je to zgodilo tako rekoč pred vrati avtoservisa, da ni bilo nobenih komlikacij. Kako nerodno bi šele bilo, da bi se to zgodilo na avocesti in bi potem morala, ob tako redkem prometu kot je tu, štopati kakih 100 km do kakšnega naselja.

Torej, obstala sva v mestecu Mestu Maple Creek, 400 km od Calgariya, sredi prerije, kjer na veliko gojijo žito (eno izmed največji žitorodnih območij na svetu), počasi pa se začenjajo tudi ranči govedoreje.

V tem malem mestecu - Maple Creek (okoli 2500 prebivalcev) so vsi tako zelo prijazni. Zvečer sva šla v bar po imenu Saloon. Se je kmalu prisedel en lokalec, učitelj v mestu. Smo se pogovarjali vse mogoče. Se kmalu še ene trije drugi gosti lokala pordružijo našemu pogovoru. Pride tudi gospa, lastnica lokala in naju zaskrbljeno sprašuje, kako je z najinim avtom. Sem se spomnila, da je bila na bencinski črpalki ravno ko so za naju klical avto servis. Nama je takoj ponudila, da naj kar pri njej spiva, da ima veliko praznih sob v stanovanju. Sva rekla, da ni treba, da imava avtodom, pa je še kar vztrajala. Sva se lepo zahvalila, pa je rekla, naj se vsaj prideva stuširat. Danes sem jo srečala v trgovini in je zopet ponujala sobo in tuš. Tuš bom definitivno danes sprejela.

Vsaka stvar je po svoje zanimiva, tut okvara Japanerja. Kot kaže, bi bilo kar zanimivo, tudi če bi morala ostati tu cel teden. Zgleda, da bi naju krajani kar posvojili. Tudi okolica mesta je prav lepa, posebna, velika prerija, natančno tako kot v ameriških kavbojkah.

Urša