Še dobro da je izven glavne sezone in ni bilo gužve. Si niti nočem predstavljati, kakšna mora biti gužva poleti. Da moraš stasti v vrsti in stopati na prste da vidiš slap….

Zjutraj, pred odhodom na Niagaro, se nama je še v Torontu en Kanadčan zaletel v rit pri vključevanju na glavno cesto (midva sva stala ko je on z majhno hitrostjo trčil v naju). Na srečo ni nič hudega. Samo plastični del zadnjega odbijača je malo potlačen, zaradi česar je obvisela stopnica.

Tip (storilec) je bil kar presenečen (vsaj rekel je tko), da nisva vsaj malo ponorela, ko sva stopila iz avta. Pa kaj češ se preveč jezit, saj tak karamolček se hitro zgodi, se je že nama obema tudi. Na njegov predlog (ker naju je prosil, da midva ne bi uveljavljala škode po njegovi zavarovalni polici) smo šli skupaj na Toyota servis. Novih delov za tak avto sploh nimajo na zalogi, ker Land Cruiserjev tu sploh ne prodajajo (na najino začudenje). Bi morala čakati kakšne 3 teden na nove rezervne dele. Je rekel mehanik, da bi se dalo popraviti tudi brez rezervnih delov. Enako pravi tudi Blaž. So mehankarji ocenili, da bi popravilo stalo 450 do 500 dolarjev. Storilec nama je dal 500 dolarjev na roke, Blaž pa je rekel: "No pa sva zaslužla 500 dolarjev, tole bom pa jaz kar sam popravil." A ni Blaž mojster!!

Zvečer, ko sva se že vrnila iz izleta in povečerjala, je poklicala soseda Marija (Slovenka), naj pridemo k njim na palačinke. Ko smo prišli tja, je bila tam že ena cela klapa Slovencev, starih, po moji oceni, nekje od 45 do 65 let. Zabavna klapa, smo se kar dobro narežali in jedli pustne krofe, palačinke, pili vino, govorili slovensko...

Urša