Čuden in predvsem žalosten je občutek (ob sicer običajnem pojavu v latinski Ameriki), ko se po parih urah vožnje oziroma še manj, iz okolja, kjer se življenje v zadnjih nekaj sto letih ni bistveno spremenilo, kjer ljudje živijo brez, vsaj po naših normah, osnovnih življenskih dobrin (elektrike, vodovoda, kanalizacije, enostavnega dostopa do pitne vode, javne ceste, šole, zdravnika..) človek pripelje v preseratorstvo potrošniške družbe. To se zelo očitno pokaže, ko se človek iz Huaraza, skozi uboga osamljena naselja v puščavskem hribovju, pripelje v Limo.

V Limi nisva ostala niti en dan. Samo zapeljala sva se skozi center, naredila krog po zanimivi in lepi Plaza de Armas in nato poiskala supermarket, da se, kot predstavnika potrošniške družbe, oskrbiva z zahodnjaškimi prehrambenimi in kozmetičnimi izdelki, ki jih je težko dobiti v manjših mestih. Nato pa se hitro odpraviva naprej proti jugu, v nacionalni park Paracas.

V okolici Lime so naju po dolgem času spet nadlegovali policaji s sumljivimi nameni, ki so zelo smrdeli po »okoristit se na račun tujega turista«. Peljeva se po ravni cesti skozi obalno puščavo, prehitevajo naju taksist in kolektivosi. Približujeva se policijskemu avtu in policijst nama skoraj panično maha, naj se ustaviva. Ko se ustaviva, zahteva v pregled dokumente in nama na dolgo in široko razlaga, da na tej cesti ljudje prehitro vozijo in da je na cesti mnogo pešcev; da je bil ravno to jutro povožen en pešec in predno se je policija zavedla o prometi nesreči, je truplo povozilo še več avtomobilov, kar ga je čisto razmesarilo in razkosalo.... »pa zakaj nama tip tako natančno vse to razlaga«, se nama je zdelo malo čudno, pa on še bolj natančno nadaljuje.... potem smo morali z lopato po cesti strgati dele telesa žrtve nesreče.... »no, se mi zdi da tole nekam vodi in da se bomo danes tu še kar precej pregovarjali«. Ga poslušava in čakava, kaj se bo zgodilo. Nato pravi, da sva prehitro vozila, napiše nekaj na listek in ga da Blažu v podis. Naslov dokumenta je bilo Soglasje k odvzemu dokumentov. Ja tale je pa optimističen, če si misli, da bova kaj takega podpisala, poleg tega je pričakoval, da bo Blaž podpisal skoraj bianco formular, saj je na obrazec, ki je zahteval polno podatkov (o vozniku, vozilu tek o dogodku kako, kaj, kje, kdo, kdaj...) napisal samo Blaz Miheljak, Slovenia. Je Blaž zavrnil podpis, pa je začel težit, da morava podpisa in da morava iti plačat kazen, ker sva prehitro vozila. Sva trdila, da nisva, saj so naju prehitevali drugi avtomobili, ki jih niso ustavili..... Pa on spet da sva, pa midva »ja kako pa ste tako prepričani, a imate radar ali kak drug dokaz?« »Ne, sem pa dobil telefonski klic.« Haha, to pa je nek dokaz. Po moje je dobil telefonski klic, da se proti njemu pelje potencialni plen oziroma turist. Policaj naju ni uspel prepričati, da mu podpiševa čudni list papirja, pa je poklical šefa. Ta se, sicer bolj prijazno, pride pregovarjat z nama, da nekaj bova morala plačat, ker sva prehitro vozila, pa midva spet trdiva da nisva, pa blablabla.... Nama je bilo že dosti, ampak tip je še vedno imel v roki najine dokumente. Nato ga prosim, če mi lahko pokaže svojo službeno identifikacijo. Pa on brez reakcije na mojo prošnjo nekaj govori o varni vožnji... Ponovim isti stavek... me zopet presliši. Potem pa mu čimbolj prijazno rečem: »Kot razumem, prometna policija ne sme tujcu odvzeti nobenih dokumentov.« Še sreča da sva to pred par dnevi prebrala v brošuri perujske turistične policije, ki sva jo pobrala na turističnih informacijah. Ob tej moji izjavi se tip zresni in z nekja strogosti reče: »A mislite, da vam tujcem ni treba spoštovati naših predpisov.« Jaz prijazno in nedolžno nakladam na temo: to pa seveda ne, da če sva prehitro vozila, da naj nama to na licu mesta dokaže in bova tudi plačava kazen, drugače naj pa nama vrne dokumente. Izgleda, da je bil pritisk na knof iz turistične brošure zadetek v polno, kajti policaj je začel spet prijazno: »No, ker sta ravno Evropejca in kej moja sestra živi v Italiji vama odpustim.«, ja kaj pa je to za nek razlog ?!... Vrne nama dokumente in odpeljeva se naprej. Kmalu naju zopet utavijo. Zopet pregled dokumentov, tokrat pa se je policaj zapičil v razpoke na najinem vetrobranskem steklu, da to je proti prometno tehničnim predpisom, da nama mora zaseči avto, dokler ne plačava kazni. Ja kako, a potem ko pa plačaš kazen, se pa spet lahko naprej voziš s počeno šipo al kaj? Pa midva razlagava, da je blo to pred par dnevi, pa se malo zlaževa, da sva ravno naročila novo šipo, ki pride čez par dni v Limo... Pa policaj še vedno vztraja pri zaseženju avtomobila do plačila kazni. No, se nama ni dalo več ga proseče pregovarjat, sva čakala da najprej spiše kak spodoben dokument, pa bomo potem naprej, če ne drugega, pokličeva na posvet turistično policijo. Policaj ni sproduciral nobenega dokumenta, če ene trikrat je ponovil stavek o zaseženju avtomobila in plačilu kazni. Midva sva tiho in čakava kaj se bo še zgodilo. Potem pa naju preseneti, nama vrne vse dokumente in reče, naj čimprej popraviva šipo. »Kaj pa je bilo to??« se oba čudiva. Mogoče je pričakoval, da naju bodo njegove izjave o odvzemu avtomobila dovolj prestrašile, da mu bova sama od sebe začela ponujati kakšno podkupnino.

Nadaljna vožnja poteka skozi popolnoma suho obalno puščavo. Ob cesti ves čas piščančje farme in čudna naselja na golem pesku, brez elektrike, samo hiše, vse enako velike in enako razmaknjene med seboj, nobene ceste ali poti v naselju, vse skupaj je izgledalo zapuščeno, le tu in tam je tavala kakšna izgubljena duša. Dodatek k morečnosti okolja pa je bil močan veter in motno ozračje s precej slabo vidljivostjo.

Najin naslednji postanek je Paracas. Zgodaj zjutraj greva najprej na izlet s čolnom na otoke Islas Ballenas, ki so polni živalstva. Različne vrste ptic: pelikani, ujede, humboldt pingvini... in morski levi. Toliko ptic na enem mestu nisem videla še nikoli. Skalnati otoki so bili čisto beli, prekriti s ptičjimi iztrebki, čemur primerno tudi vonj ni bil najbolj prijeten. Morskih levov tudi še nikoli nisva videla tako od blizu in še nikoli, kako plavajo in se igrajo v vodi. Poleg tega pa je bilo še obdobje kotitve mladičev, tako smo lahko videli tudi mnogo teh. Po vrnitvi na obalo sva si z avtom in nekaj sprehodi ogledala še nacionalni park Paracas, stala na visokih klifih, opazovala zanimive skalne formacije, flaminge in z avtom dirkala po puščavskih cestah.

Najin zadnji postanek v obalnem pasu Peruja je bila Nasca, kjer sva si ogledala mistične geoglife »Las Lineas del Nasca« - paralele, geometrični liki in risbe živali in rastlin. Njihov namen, pomen in avtorji še vedno niso natančno pojasnjeni. Z njimi se je in se še vedno ukvarja mnogo znanstvenikov, nemška znanstvenica Dr. Maria Reiche pa je tej mistiki posvetila skoraj celo svoje življenje. Postavila je teorijo, da so liki namenjeni opazovanju iz zraka in ne s tal, saj zaradi ogromnosti likov (tudi več kot 100m) njihovih oblik s tal ni mogoče opaziti. Zato sva si privoščila ogled geoglifov iz aviona. Let je trajal pol ure in nad vsakim likom je pilot naredil osmico, da je lahko vsak potnik s svojega okna do dobra ogledal lik. Zaradi teh manevrov človeku hitro postane slabo, tako da še sreča, da sem pred izletom vzela tableto proti potovalnim slabostim, saj mi je po pol ure takega letenja kljub tableti že postajalo slabo.

Urša