Pot v hribe sva ubrala skozi dolino Santa in kanjon Canon del Pato, kjer cesta vodi po nekdanji železniški trasi. Nekaj časa se voziva skozi oazo, polno poljedelstva. Z nadmorsko višino se pokrajina postopoma spremeninja v kamnito puščavo, polno zapuščenih naselij. Najbolj zanimiva, spektakularna je bila vožnja po ozki, prašni cesti skozi tesen Canon del Pato. Le na določenih odsekih lahko srečata vozili. Cesta je vsekana v navpično skalno steno in vodi skozi številne tunele (menda jih je vse skupaj 36). Vsa čast voznikom avtobusov in kamionov, ki sva jih srečevala, da si upajo voziti po tej cesti. Zadnji del poti do Huaraza se peljeva po visoki, krasni dolini Callejon de Huaylas (med 2500 in 3000m), ki vodi med dvema gorskima verigama, Cordillera Blanca in Cordillera Negra.

V Huarazu, na višini 3090m, se dva dni aklimatizirava in nabirava informacije o različnih možnih večdnevnih trekingih v Cordilleri Blanci. Kmalu spoznava, da je to kraj v Peruju, kjer je Slovenija zelo poznana. Razlog za to pa so slovenski alpinisti, ki zgleda tu veljajo na dobre, močne in nore (v pozitivnem smislu, da ne bo pomote). Ko so se ljudje na na najin odgovor, od kod prihajava, odzvali z nasmeškom: »A, Eslovenia!«, se nama je na začetku zdelo precej nenavadno in sva si mislila »A zares poznate Slovenijo in veste kje leži?!«. Potem pa so nama začeli razlagati s katerimi slovenskimi alpinisti so že plezali in kako fajn so se imeli...

Odločila sva se za 4 dnevni treking Santa Cruz – Llanganuco v nacionalem parku Huascarán (Cordillera Blanca), ki velja za najlepšega v tej regiji. Napakirala sva šotor, spalne vreče, armaflekse, gorilnik, hrano in toplo obleko, avto pustila v cocheri (parkirišču) pri Quechua babici in se zgodaj zjutraj s colectivotom (kombi bus) odpeljava do izhodišča poti v vasi Cashapampa na višini 2900m. Tu ni bilo nobene kontrole za vstop v park ali kakšnega čuvaja, ki bi pobiral vstopnino. Tudi prav, saj naju ne tišči preveč plačat vstopnine 20$ po osebi. Začetek poti vodi po ozki dolini potoka Santa Cruz, ki se po parih urah hoje razširi in se spremeni v en velik pašnik. Prvo noč sva se utaborila na višni 3600m na lepem travnatem placu ograjenim s kamnito ograjo. Mislila sva, da je to eden izmed urejenih kampingov v parku, pa sva kmalu ugotovila, da sva se utaborila na privat zemlji kmetov iz spodnje vasi Cashapampa. Kmalu zatem, ko sva postavila šotor, naju je namreč prišlo pozdravit več članov družine, ki so ravno te dni bili tu, da pripravijo njive in posadijo krompir (menda tu odlično zraste ogromen krompir). Malo nama je bilo nerodno, da sva se brez vprašanja skampirala na privat zemlji, vendar lastniki so bili zelo prijazni in ena članica familije, najinih let, se je cel večer zadržala pri nama na klepetu ob kokinem čaju. Med pogovorom nama je s ponosom povedala, da sedaj imajo v njeni vasi že elektriko in tudi vodovod, so oboje dobili v tem letu.

Naslednje dva dni sva se postopoma dvigala po lepi dolini z jezeri, obdani z visokimi, zasneženimi in z ledeniki pokritimi gorami. Ves ta visoki svet je pašnik za konje, osle, mule, govedo. Tretji dan sva dopoldan prilezla na najvišjo točko najinega pohoda, prelaz Punta Union, 4750m nadmorske višine. Zaradi redkega zraka je bil vzpon počasen in z mnogimi postanki, vsaj moj. Glede na to, da je se daj deževna doba, je bila večina belih vrhov v oblakih, tako da sva imela le zgodaj zjutraj srečo in okoli naju občudovala visoke bele vrhove. Na vrhu se vsake toliko razkadilo, da sva bila ob najinem najvišjem pohodniškem dosežku vsaj malo nagrajena z razgledom. Nato pa spust v dolino. Dolina na tej strani prelaza je bila še lepša kot prejšnja. Pot je vodila mimo mnogih malih jezerc, nikjer žive duše, tišina, pogledi na ledenike, mnoge potoke. S padanjem višine je bilo tudi vedno več pašnih živali in srečevala sva tudi nekaj pohodnikov, ki so se lotevali istega trekinga z nasprotne strani, večinoma v spremstvu tovornih živali (oslov). Za zadnjo noč sva se, nekaj ur hoda pred koncem najine poti, skampirala na krasnem, velikem travniku ob potoku z lepimi razgledi na okoliške hribe. Med postavljanjem šotora in večerjo sva imela kar nekaj obiskovalcev. Najprej je prišel pastirček s čredo ovac, se ustavil kakšnih 20 metrov od naju in naju od tam nepremično opazoval. Komunicirati nismo mogli kaj dosti, saj je izgledalo, da ima fant težave z govorom (kot da bi bil nem). Nato pride možakar, kmet iz bližnje vasi, ki je na vsak način hotel nafehtati kakšno stvar od naju: denar, sladkor, zdravila, vžigalice...naj ga najameva, da nama z osli tovori prtljago... V sicer ne najboljši španščini (v Peruju je namreč povsod izven mest glavni jezik Quechua, jezik Inkov) je pravil, da se v teh krajih samo od kmetijstva bolj slabo živi in da noče krasti, zato naj mu sama po svoji volji kaj dava. Je bil zelo vztrajen in očitno se je odločil, da ne gre, dokler kaj ne dobi. Dala sva mu vžigalice. Prijazno se je zahvalil in šel svojo pot z dvema osloma polno naloženima z drvmi. Pastirček naju je še vedno nepremično opazoval. Med tem prideta dva fantiča, ki naju tudi opazujeta in prosita za bonbone. Vsem trem dava piškote. Fantiča zatem nekaj nagovarjata pastirčka in nato pohitita naprej. Pastirček pa še kar ostane. Šele ko se je začelo nočiti je na kup zgnal svoje ovce in šel proti domu. Takrat sva midva tudi končala s svojo večerjo, pomivanjem posode in prekuhavanjem vode za naslednji dan. Začelo je rositi, zato sva se spravila v šotor in s kurami spat. Vse dni najinega pohodništva sva imela prav srečo z vremenom, saj naju ni nikoli med potjo ujel dež. Vedno je začelo deževati ko sva že postavila tabor in pojedla večerjo.

Zadnji dan poti nama je ostalo le še nekaj ur hoje, ki je vodila skozi na pogled idilične vasice v krasni dolini. Hiše iz blata pokrite z rdečimi opekami, na okoli se prosto pase živina, ljudje obdelujejo njive, slišijo se glasovi ženski in otroški kriki, radovedno naju gledajo in nama mahajo otroci - skuštrančki in umazančki, odrasli ljudje nama prijazno odzdravljajo, nikjer se ne sliši urbanega hrupa... Čeprav je vprašanje, koliko se tem ljudem njihovo življenje zdi idilično. Živijo namreč brez elektrike, vodovoda, nekaj ur hoda od najbližje ceste in s transporta v večje kraje (kar pomeni tudi transporta do zdravniške oskrbe), za kuho sproti nabirajo les...

Pohod sva končala v vasi Vaqueria. Ravno odloživa ruzake in se preoblečeva, že pripelje mimo kamion. V teh krajih je namreč običajni transport s kamioni z odprtim kesonom, v katerem prevažajo ljudi, živali in blago. No, to pa je sreča z logistiko, tu namreč ni kaj dosti prometa in nadejala sva se nekaj urnega čakanja na prevoz. Vkrcava se na kabrio kamion in začnemo tri urno vožnjo preko goskega prelaza na okoli 4800m nazaj v dolino Callejon de Huaylas. Idealen zaključek trekinga, časovno se je krasno poklopilo, poleg tega pa se za konec peljeva še z lokalci na njihov običajen način. Stali smo v kesonu, se držali za ograjo in ves čas med vožnjo imeli krasen razgled na okoliške gore, jezerca in na drugi strani prelaza na znameniti lezeri Llanganuco. Tu stojita dve kontrolni točki nacionalnega parka, ki kontrolirata in prodajata vstopnice. Ko smo se približevali prvi kontorolni točki, se je v nama prebudil balkanski gen, počepnila sva v keson in upala da tudi šofer ne bo omenil, da vozi turiste. Šofer naju je uspešno prešvercal preko obeh kontrolnih točk in prišparala sva 40$.

Naslednji dan se odpraviva proti Limi in si na poti ogledava še rastline Puya Raimonii, avtohtona andska rastlina, ki zraste do 10m visoko in naj bi živela do 100 let. Rastlina cveti enkrat v svojem življenju (takrat naj bi ustvarila okoli 8000 cvetov ) in potem počasi odmre.

Urša