Prašna in strma cesta proti vasi San Pablo, poleg katere se nahajajo ruševine Kuntur Wasi in muzej najdbišča, vodi v puščavsko hribovje mimo zapuščenih rudnikov in rudarskih naselij. Ceremonialni kompleks Kuntur Wasi je znan predvsem po bogatih najdbah darov v grobovih, med katerimi slovijo zlati predmeti (kroni in prsni ščit), ki naj bi bili najstarejši do sedaj najdeni in dokumentirani zlati predmeti v Ameriki. Namenila sva se ogledati te starine in se tako pozno popoldan pripeljala pred muzej v vasi San Pablo. Kmalu naju pride pozdravit policaj, ki je varuh muzeja in nama pove, da je danes muzej zaprt. Doda, bo verjetno zaprt tudi jutri. »Zakaj pa?« sprašujeva. »V zgornji vasi, od koder so doma muzejski delavci, protestirajo, ker niso zadovoljni z izidom županskih volitev. Ampak bom jaz šel jutri zjutraj do njih in jim povem, da naj pridejo odpret muzej, ker so prišli turisti.« »Ja hvala lepa señor, zelo prijazno!« Naslednje jutro si najprej ogledava ruševine na vrhu hriba, ki ravno ne presunejo človeka in se potem vrneva v muzej. Policaj naju nekoliko razočarano obvesti, da stavkajoči danes nimajo namena priti odpret muzeja. Pravijo, naj počakava do jutri, saj jutri bodo odprli. No, to je pa res smola, ampak do jutri se nama pa tudi ne da čakati. Greva na morje.

Skampirava se v prijetnem kampu ob bazenu v obalnem mestu Huanchaco in greva na mestno promenado ob morju. Perujsko morje je precej mrzlo, tako da razen nekaj pogumnih otrok v vodi kopalcev skoraj ni. Je pa zato kar nekaj lokanil surfarjev v neoprenskih oblekah in ribičev na tradicionalnih čolnih »caballitos« (konjički) iz slame razstline totora. Za večerjo poskusiva tradicionalno jed perujskih obalnih območij – Cebiche: na surove filirane ribe, narezane na koščke, se polije limonin sok, temu se doda čebula in česen ter se nekaj časa pusti stati, da se ribje meso »skuha« v limoninem soku. Postreže se na listu zelene solate in kot priloga doda kuhana koruza, sveža čebula, feferoni, rezine limone in kuhan camote ali yuca (oboje po okusu podobno krompirju). To sva kot predjed imela za večerjo vse tri dni, ki sva jih preživela v Huanchaco.

V naslednjih dveh dneh, ki sva jih preživela na obali, sva si ogledala bližnji Trujillo, lepo prijetno kolonialno mesto in nekaj arheoloških znamenitosti in pripadajoči muzej. Celotna severna obala Peruja je polna arheoloških najdbišč različnih indijanskih kultur. Midva sva si ogledala bližnji Chan Chán (ruševine ogromne prestolnice predinkavske civilizacije Chimú) in piramidna templja (Huaca La Esmeralda in Huaca EL Dragon). Celotno mesto je grajeno iz blata in leži v popolnoma suhi puščavi, kar je botrovalo temu, da so se lahko izjemno dobro ohranili reliefi na visokih zidovih in stenah hiš, vodnjaki, polja, piramide... Za naju je bilo to nekaj popolnoma drugačnega od do sedaj videnih ruševih.

Za konec pa še nekaj o vremenu. Prijetno me je presenetila klima perujske obale. Čez dan toplo s svežim vetrom (treba se je sicer paziti močnega sonca), zvečer in ponoči pa se precej shladi, ravno prav za prijeten spanec.

Urša