Iz užitka in počitka v Vilcabambi (Ekvador) sva se po stranskih cestah in skozi odročne kraje peljala proti Peruju. Voznila sva se po makadanskih cestah skozi lepo andsko pokrajino, precej redko poseljeno, za povrh pa sva imela še lep sončen dan. Nadmorska višina je stalno padala, postajalo je vedno bolj toplo in tropsko. Cesta se spusti do reke, ki je meja med Ekvadorjem in Perujem. Na obeh straneh reke nekaj hiš, čez reko precej nov most in na obeh straneh zapornice. Vse skupaj izgled a kot mala zabačena vas. Carino najdeva v hiši, ki je izgledala enako kot vse ostale hiše ob cesti, v njej ena soba s pisalno mizo, v sobi nikogar. Priteče možak v odbojkaški opremi (superge, kratke hlače in dres majica), ki se predstavi kot carinik. Zelo prijazen, nama pogleda in uredi papirje za avto in pravi, da imajo čez pol ure odbojkaško tekmo. Takrat jaz dobim asociacijo na TV reklamo (se mi zdi da za Coca-Colo ali pa za Pepsi: policija in cariniki na meji na makadamski cesti, zdi se da v neki latinski državi, vneto pregledujejo avtomobil. Pred avtom stojijo potniki, od katerih je ena mlada nosečnica v obleki. Cariniki jim dovolijo prehod, dvigne se zapornica, pridejo na drugo stran, ženska stopi iz avta, raztegne obleko in ven pade nogometna žoga: gooool; Če se spomnite te reklame, si boste lahko predstavljali ta mejni prehod). V duhu te asociacije vprašam carinika, če imajo mednarodno tekmo. Se zasmeji in pravi: »Si, internacional, con Peruanos«. Greva še k uradniku za migracije, da nama poštemplja potne liste, ki je bil, po obleki sodeč, tudi del ekvadorske odbojkaške ekipe. Dvignejo nama leseno zapornico in odpeljeva se do perujske strani. Tu je bila, sicer samo na videz, situacija bolj uradna, saj sta carinika nosila uniforme in imela račnalnik na pisalni mizi. Vzdušje pa je bilo enako sproščeno, neformalno in prijazno. Očitno imata tu carinika bolj malo dela, saj sta se kar oba lotila najinega primera in med delom klepetala z nama in nama dajala predloge in napotke za turistične oglede. Enako tudi uradnica za migracije, ki jo je predvsem zanimala kakšna je Gvatemala, ker jo je neki gvatemalski prijatelj vabil na obisk za novo leto. Prvi dan vožnje sva po 215km zaključila na parkirišču obcestne bencinske črpalke nad precej živahnim in na pogled neurejenim mestom San Ignacio.

Naslednji dan vožnje gre večinoma po tropski pokrajini province Amazonas, mimo polj sladkornga trsa in riža, nadmorska višina med 400m in 600m, vročina, švicanje. Ta dan kar dobro napredujeva in čakava, kdaj se začne napovedovana strašno slaba cesta. Kmalu se začneva dvigati in s tem pride tudi slabša, blatna cesta. Prva očitna razlika med Ekvadorjem in Parujem je gradnja hiš. Tu je glavni gradbeni materila blato. Za ogrodje hiše najprej na gosto postavijo kole in omečejo z blatom ali pa, moderjenša tehnika, hiše dragijo iz opek iz blata, ki so pogosto kar domače izdelave. Očitno v te kraje ne pride kaj dosti tujcev in tudi ne tujih avtomobilov, saj ob cesti ves čas srečujeva ljudi, ki naju okameneli in odprtih ust začudeno opazujejo. Prenočiva v mestu Chachapoyas, glavno mesto province Amazonas, ki sicer leži na približno 2300m nadmorske višine. Prijetno mestece z nekaj lepe kolonialne arhitekture, v samem centru mesta so vse ulice tlakovane. Po dolgi vožnji (ta dan nama je uspelo prevoziti 300km) imava še srečo z večerjo. Mastiva se z okusnim mesom na žaru, najboljše v zadnjih nekaj mesecih in to samo za 3 dolarje po osebi. Za čez noč se za male pare sparkirva na parkirišču hotela v centru mesta. Vendar je bila sobota, dan za žur in sicer privat žur na sosednjem dvorišču. Ozvočenje so imeli tako glasno, da se nama je tresel cel avto. Po dolgi vožnji nisva bila ravno žurersko razpoložena, zato sva se peljala iskat naslednji plac za spat in zopet prenočila na obcestni bencinski črpalki.

Naslednji dan pa se je začela napovedovana zelo slaba cesta. Blatna, ozka, polna lukenj. Poleg tega pa je bil še dež in s tem vedno večje luže. Blato nama je metalo po šipah in do strehe. Lukenj na cesti je bilo toliko, da sploh ni bilo nikjer prostora, da bi se človek uspel ogniti največjim luknjam. Edina možna izbira je bila iti po delu ceste, ki ima najplitvejše luknje. To je bila najbolj zoprna cesta na celem najinem potovanju. Hitrost kakih 10km/h in stalno premetavanje oziroma nabijanje in agresivna masaža vseh človeških organov, tako da sem si morala za zmanjšanje neudobja obleči še en modrc. Celotna dolina, po kateri sva se vozila ta dan, je polna arheoloških najdbišč predinkovskih civilizacij: mesta, trgnjave, mavzoleji, grobišča. Ogledala sva si ruševine mesta Kuélap, ki so ga zgradili pripadniki ljudstva Chachapoya. Mesto, ki ga obdaja debelo kamnito obzidje, leži na vrhu prepadnega pobočja visoko nad rečno dolino, znotraj obzidja okrogle dvonadstropne hiše...

Po celodnevni vožnji je izkupiček znašal 124 prevoženih km. Končala sva v prijetnem mestecu Leymabamba, ki slovi po zelo dobrem muzeju z arheološkega nadbišča Laguna de los Condores, v džungli. Pred desetimi leti so tam našli grobišče iz pozne inkavske dobe in ogromno število mumij (219) in pogremnih darov (kermika, tekstil, orodje in drugi uporabni predmeti). Ko sva se pripeljala do muzeja, je bil ta že zaprt, poleg tega pa je bil po urniku na vratih zaprt tudi naslednji dan. Ravno ko sva se žalostila nad dejst vom, da muzeja ne bova uspela videti, je do naju prišel muzejski delavec in naju dopeljal so skrbice muzeja, ki nama je rade volje naredila vodeno turo skozi muzej. Sva bila zelo zadovoljna, da sva si ga ogledala, kajti muzej je res zelo dobro urejen in njegova zbirka impresivna. Prenočila sva na vaški Plaza de Armas (glavni trg) pred policijsko postajo, šla na večerjo v restavracijo, ki je zgledala bolj kot domača jedilnica neke tete, ki rada kuha za sosede in zvečer opazovala živahno vaško življenje.

Naslednji dan se peljeva visoko v Ande. Vreme nama je naklonjeno in imava krasne razglede. No, da se ne bom več ponavljala, naj za vse moje bodoče zapise povem, da je andska pokrajina zelo zelo lepa in vožnja skoznje skoraj vedno predstavlja občudovanje narave. Prileljala sva se na predlaz preko 3500m nadmorske višine in se začela po ozki in prepadni cesti spuščati skozi »cloud forest«, kjer se je začela oblačnost, megla in dež. Nekaj kilometrov pod vrhom srečava počivajoča kolesarja, Rusa Saša in Andrej, ki potujeta po južni Ameriki. Pozdravljata naju vsa nasmejana in dobovoljna, kot da sploh ne bi že dva dni kolesarila v visoki, dolgi klanec. Spustiva se v ozko dolino na dobrih 800m, tropsko rastje in tropska klima. Čez most in zopet v klanec po precej puščavskem pobočju. Gremo še bolj počasi, saj naju poleg strmine upočasnjuje še zelo groba cesta z neutrjeno podlago in velikimi kamni. Prilezeva na dobrih 3200m. Pred dvemi urami nama je bilo vroče in sva oba švicala, sedaj pa že šopa kurjava v avtu. Tako pogosto, predvsem pa tako hitro kot te dni menjava klimo, je nisva še nikoli.

V celem dnevu sva uspela prevozit 160km. Prenočiva ob cesti v malem naselju na križišču dveh gorskih cest. Zjutraj se mimoidoči ljudje čudijo najinemu avtu, midva pa z enakom zanimanjem med najinim zajtrkom opazujeva sosedo, kako tke. Še malo v hrib, čez prelaz na 3800m. Očitno je to neka mlekarska pokrajina, saj celo pot navkreber srečujeva karavane oslov in konj, ki v zbiralnice tovorijo mleko. Sredi dneva in po prevoženih 95 km prideva na cilj najine »bad road« odprave – kolonialno mesto Cajamarca. Prvo opravilo je temeljito pranje avtomobila. Avto je bil prekrit z blatom, da se je še komaj videlo, da je modre barve. Ko očediva avto in njegovo podvozje se greva sprehodit po mestu in napolniti želodce. Za zaključek blatne odprave pa sva se šla naslednji dan namakati v vročo vodo toplic Baños del Inca.

Urša