Ko sva prišla na avtobusno postajo kar nisva mogla verjeti, da je vrsta na avtobus lahko tako dolga. Ocenila sva, da bova čakala najmanj 3 ure. Ni pa bilo mogoče rezervirati sedeža v avtobusu, tko da se je bilo treba z vso najino kramo postavit v vrsto. Po priblično eni uri sva že sedela na busu. So očitno povečali število avtobusov na relaciji. Smo pa drveli v Washington na pol gas. Hitrost vozil na avtoceti je tu ravno obratna kot pri nas. Naš avtobus je prehiteval vse tovornjake, ti pa vse osebne avtomobile.

Prenošišče v Washingtonu sva si iskala preko iste spletne strani kot za NY. Sva spet imela srečo. Kakšno naključje, spala sva pri tipu (Indijec po imenu Kishan), ki dela za Ernst & Young. Zelo prijazen dečko. Nama je v sobi pustil različne vodiče mesta, zemljevide in naju kot turistični vodič zasuval s praktičnimi napotki in predlogi. Najina soba je bila zelo lepa in čista, enako tudi celo stanovanje. Za razliko od stanovanja v NY. Očitno so ameriški standardi čistoče in reda drugačni kot naši.

Ko hodim po cesti opazim, da tu ne velja več isti Street fashion kot v NY. Tudi arhitektura je drugačna, ni tako visokih stolpnic kot v NY in celo mesto je zato bolj razvlečeno.

Ni toliko življenja na ulicah kot v NY, veliko manj lokalov, malih non-stop trgovin (»Deli«), ki je v NY skoraj na vsakem vogalu, tu sploh nisva opazila, veliko manj fast food lokalov. No, treba je upoštevati da je v NY zaradi tolikšnega šteila stolpnic koncentracija ljudi mnogo večja. Na splošno je mesto bolj dolgočasno, ki pa ima obilico odličnih muzejev. Prav poseben pa je Air and Space Museum, kjer si lahko človek ogleda zgodovino in prve modele letal, civilnih in vojaških; letalonosilko; veseljski program, vključno z Apollo 13 in še mnogimi drugimi vesoljskimi plovli, sateliti, raketami; teleskope.... Odlično, jaz sem spet morala iti dvakrat.

Najpomembnejši dogodek tedna: dobila sva avto. Toyota je prišla čila in zdrava, z vsemi notranjimi organi in pritiklinami. Postopki s najinim transportnim agentom in cariniki so bili enostavni in hitri. Smo se pa kar nalo naokoli vozili, da smo našli pravi pomov v ogromnem pristnišču. Je bilo pa hecno, ko mi je pristaniški delavec pred nosom zaprl svoje okence in samo mrko rekel »lunch time«. Sem mu morala večkrat porkati, da mi je sploh hotel povedati, do kdaj imajo odmor. Pa sva čakala na vetru še eno uro. Avto je stal pred nama, midva pa nisma mogla do njega. Medtem pa so pristaniški tipi kartali in uživali svoj »lunch brake«.  

Urša