Prvi dan v NY sva se prebudila v krasni sončni dan, bilo je plus 10 stopinj celzija. Čez dan sva hodila po mestu, prehodla skoraj cel Broadway. Toliko sva hodila prve dni, da me je tretji dan začelo boleti koleno. Zato sva danes malo bolj na izi. Končno sva uspela najti eno brezžično interetno povezavo, vendar se nama stalno ne sesuva. Komaj sva sva uspela naročit neko boljšo opremo za  brezžično priklapljane na internet (ne vem jaz, kako se temu točno reče). Pa sva končno v Ameriki! Po prvih vtisih stvari sicer niso bile čisto po mojih pričakovajih. Sem pričakovala veliko večjo gužvo na vlakih. Po dosedanjih izkušnjah vsi javni transporti urejeno funcionirajo, ljudje so prijazni, mesto je varno. Do sedaj de počutim enako varno kot v Ljubljani.

Tudi brezplačna spletna rezeravacija sobe je uspela. Susan Kramer naju je prijazno sprejela v stanovanje. Je mulatka, učiteljica, z 12 letnim sinom. Takoj sva padla v domačinsko sceno. Njen fanj organizira koncerte v nekem klubi in v soboto zvečer smo šli na jazz koncert neke japonke, potem pa še malo po lokalnih barih. Super je blo. Zaenkrat sva srečevala američane, ki se jim najprej sicer ni sanjalo, kje je Slovenija, bili pa so toliko razgledani, da sejim je zdelo, da je to en del ene izmed razpadlih držav v Evropi. So namreč slišali za Jugoslavijo. No, to je po moje dovolj in jim je popolnom oproščno, če ne vedo, kje je Slovenija. Predvsem glede na to, da Nemec, najin transportni agent, ni vedel da je Slovenija v EU.

No vidite, sreča nama je naklonjena. Pa se par opazk iz ulic in trgovin:

• Kitajci zavzemajo NY: sva se sprehodila skozi četrt z Little Italy. Ko vstopiš v četrt, je nad  ulico velik napis "Wellcome to Little Italy" za napisom pa kitajski napisi za lokale, trgovine in šele za naslednjim vogalom Gelateria in Pizzeria... med njimi pa pomešani kitajski lokali.
• Dežela debeluhov: sva se sprehodila skozi eno pohištveno trgovino, vsi stoli so imeli sedala za najmanj četrtino širša kot stoli pri nas. Dobesedno vsi stoli.
• Tu so vse rase ljudi, razen Turkov ni. Njih, ki smo jih tako navajeni povsod po Evropi. Blažu, se mi zdi, da mu je kar malo hudo po kebabih, ki jih vedno tako rad je po Nemčiji.