Hvala vsem, ki ste naju prišli pozdravit, še posebej pa hvala za vsa darila - Večino sva jih tudi spakirala za sabo, razen hrane – pa še za to nama je zdaj žal. Vso to strašenje z ameriško carino in hrano je bolj larifari – sva od virov blizu slovenske emigracije v New Yorku slišala, da jim mame in fotri nosijo cele kufre klobas, marmelad, potic, šnopsov in ostalih dobrot....

V torek delam na avtu še do zadnje minute, ob desetih zvečer pa sva končno ready. Pred odhodom obupno iščeva še moje sončne špegle. Ne najdeva jih in zaključiva, da so sigurno kje v avtu zapakirane. Zakurblava Japanerja in gas proti Slovenj Gradcu – pa že na obvoznici zvoni mobitel. Meta (Uršina sesta) je našla moje špegle. Končni čas odhoda iz Ljubljane je bil ob enajstih zvečer.

Že popoldne izveva, da je z nekajdnevno zamudo ravno na poti na ta svet dete Vitežnik.Tako da sva upala, bo morda zvečer že tudi nazdravimo... A na poti v SG ugotoviva, da se je porod malo zavlekel, ob odhodu, ravno ko se zapeljeva iz Slovenj Gradca pa končno SMS, da je na svet privekala Kaja Vitežnik. Tako da veste Korošci, če se boste kdaj spraševali, koliko časa dva od doma, se spomnite, koliko je stara Kaja ;).

Prilezeva do Katchberga, kjer je na vrsti prvi a-test avta. Prvo spanje v njem in to kar pri rekordnem mrazu, cca minus dvajset. Vključim Webasto, se zavijeva v puhaste spalne vreče in bilo je toplo in udobno. Naslednjo noč sva prespala na cilju (Bremerhaven) in bilo nama je za švicat vroče, tako da sva morala ugasniti nočno gretje.

Z ukrcavanjem avta je šlo vse kot po maslu. Transportni agent je bil zelo prijazen in uslužen, vse je na hitro uredil. V njegov avto smo napakirali vso prtljago (imela sva vsak 3 kose), zapelal naju je eno furo okoli pristanišča in na mestno razgledno točko, na železniško postajo, kjer sva kupila vozovnice za vlak za letališče v Dusseldorfu za naslednji dan in naju povabil na kavo. Od tam pa je še preveril v Youth hostle, če imajo odprto in frej za naju, ter naju nato odpeljal tja. No, seveda je pričakoval nekaj napitnine za svojo uslužnost in taksiranje po mestu, ki pa si jo je zares zaslužil.

Zvečer si Bušiju na čast obrijem še brado na gladko, tako da bi ja šlo vse gladko pri njih – in res, ameri so naju brez zapletov spustili v državo. So pa zato že v Nemčiji toliko bolj komplicirali. Varnostne prcedure, preverjanja in pregledi na letališču v Dusseldorfu so trajali skoraj dve uri. Ob 12:00 sva prišla na letališče in ob 14:00 smo vzleteli, vmes pa sva komaj stisnila obisk stranišča. Glede na vse procedure v Nemčiji, sva pričakovala, da bo v NY se hujše. Naju je malo skrbelo, da bova morala se veliko razlagat, kako in kaj misliva potovat in zakaj imava samo enosmerne vozovnice. Pa ni bilo niti nobenih vprašanj na meji. Ko je "police officer" videl da imava vizo,  naju je takoj spustil čez.

In že na legendarni podzemni drviva mimo legendarnih postal... Jamaica, Cypress Hill, 3rd Ave....

Blaž