Po stroškovni plati se nama je Ekvador takoj dopadel: dnevno kosilo dolar do dva, dizel 0,3$ na liter, kar za naju predstavlja najcenejšo državo do zdaj. Dva dni sva preživela v glavnem mestu Quito. Mesto me je presenetilo kot zelo moderno in urejeno, z dobro organiziranim javnim transportom. Prvi dan je bil za šoping, kajti potrebno je bilo nadomestiti Blaževe gojzarje, ki so razpadli v Mehiki. Naslednji dan pa sva si ogledala stari del mesta v katerem so se najbolj vtisnile v spomin številne in izjemno bogate cerkve.

Imela sva namen obiskati več naravnih parkov in iti na nekaj daljših trehingov, vendar ni bilo sreče z vremenom. Dva tedna je vsak dan deževalo. Najprej sva obiskala Nacionalni park Cotopaxi in tam preživela dva dni. Ni bilo prave volje iti na pohod v dežju, tako sva se skoraj cel prvi vozila po 4x4 cestah skozi vulkansko pokrajino s pogledom na s snegom in ledom prekrit vrh aktivnega vulkana Cotopaxi (5897m) - kadar je bila pač sreča in se je odprlo. Noči so kar hladne, nama pa je ta večer zaštrajkal Webasto grelec. Ga matra nadmorska višina in se noče vžgati. No, saj ni bil kak večji problem, imava dovolj pokrival, pa tudi štedilnik kar dobro greje. Nasednji dan pa smo že podirali višinske rekorde. Japaner je prilezel na 4500m, vmes sicer malo pokašljeval vendar zmogel brez problemov. Midva sva šla naprej peš do zavetišča na 4800m. Nameravala sva iti še do 5000m, vendar je začel padati ledeni dež in sva se hitro premislila.

Naslednja postaja je bilo mestece Banos s znanimi toplicami, kjer sva se seveda namakala cel večer. Nad mestom se dviga trenutno najbolj aktiven ekvadorski vulkan Tungurahua. Na poti v mesto sva imela srečo z vidljivostjo in s ceste se je krasno videlo vulkan, polno črnega pepela po njegovih pobočjih in velik oblak dima, ki se je dvigal iz kraterja. Iz Banos sva se nameravala s kolesi spustiti 1000 m nadmorske višine po panoramski cesti do mesta Puyo. Vendar zopet, celo noč in jutro je deževalo, tako da sva šla na izlet raje z avtom. Ob poti opazovanje spreminjajoče vegetacije – od gorske do tropske in ogromno slapov, najbolj impresiven in seveda tudi najbolj znan Pailón del Diablo. Zvečer pa sva poskusila srečo, če bova videla kak bolj aktiven izbruh vulkana in za čez noč sva se peljala visoko gor po pobočju vulkana, od koder je bil dober razgled na vrh. Videla nisva nič povečane aktivnosti, čutila tudi nič, če pa je bilo kaj, pa je bilo itak zavito v oblake in meglo.

V mestu Riobamba preveriva vozni red za vlak po železniški progi »Nariz del Diablo« (hudičev nos) in cene gorskih vodičev za na vulkan Chimborazo. Na potepu po mestu naju kmalu ujame naliv, midva pa sva pametno anorake pustila v avtu. Lasišče sem imela polno drobnega črnega peska – pepel, ki ga veter z vulkana Tungurahua prinese nad mesto. Menda je smer vetra SV – JZ stalnica in ob vsakem izbruhu Riobambo prekrije pepel.

Blaž se je zelo zagrel zlezti na vulkan Chimborazo (6310m) ki je najvišja gora v Ekvadorju. Hkrati pa je vrh vulkana tudi točka, ki je najdlje oddaljena od središča zemeljske oble. Jaz nisem imela prave volje lezti na goro, saj je po ležernih mesecih v latinski Ameriki moja kondicija bolj na psu, bivanje na tej višini mi še vedno ni bilo udobna stvar, poleg tega pa je še deževan doba, kar pomeni da po dolgournem naporu najverjetneje nisi nagrajen z razgledom, razen v belino okoli sebe. Ob cenah, ki so jih navajali vodiči, pa je tudi Blaža kmalu minilo.

Na naslednji vlak čez »Nariz del Diablo« je treba počakati nekaj dni, tako da greva med tem na turo po podeželjskih visokogorskih cestah skozi odmaknjene indijanske vasi, kjer so nama med vožnjo v avtu občasno delali družbo lokalni štoparji (v glavnem ženske, starci in otroci, ki iz šole hodijo domov tudi po dve uri). Čudovita pokrajina in krasni razgledi. Visoki kopasti hribi so v celoti izkoriščeni za poljedelstvo. Do vrha so posuti z velikimi flikami v različnih odtenkih rjave in zelene barve. Ponekod so njive v takih strminah da se človek sprašuje, kako sploh to obdelujejo. Med vsem tem pa še naravna znamenitost – laguna Quilotoa. Zeleno kratersko jezero, 250m globoko in 400 višinskih metrov pod vrhom kraterskega obroča. Prespala sva v vasi Quilotoa na robu kraterja in se zgodaj zjutraj, da bi prehitela dež, spustila do jezera. Imela sva srečo, kakšno dobro uro je vreme zdržalo, tako da sva lahko občudovala jezero, rob kraterja nad nama in uživala v spokojnosti pokrajine – na pobočjih okoli jezera je bilo opaziti nekaj ovac, slišati pastirjevo piščal in vsake toliko oslovo riganje iz vasi. Turo sva zaključila v mestu Saquisilí, kjer sva obiskala tedenski sejem. Takoj zjutraj sva pohitela na sejem živine, na kar nama do sedaj nikoli ni uspelo priti dovolj zgodaj, da bi bila v vrhuncu dogajanja. Super atmosfera, povsod blato, luže, polno ljudi in živali in njihovih zvokov: prašiči, nekateri veliki kot teleta, govedo, konji, lame, ovce... Opazovala sva potek nakupa, ogledovanje živali, postavljanje cene... No, to je bil oddelek velike živine, zdaj pa še na oddelek manjšiš živali, kjer se prodajajo kure, zajci in mrski prašički. Slednji tu ne predstavljajo domačih ljubljenčkov temveč meso za na žar in v pečico. In seveda, kot na vsakem indijanskem sejmu, je tudi tu navduševala barvitost tradicionalnih oblačil. Mojo pozornost so imeli predvsem ženski klobuki, kar mi je bilo na začetku precej nenavadno, saj smo v in okoli naših krajev navajeni, da je klobuk del moške noše (še posebej takšne oblike klobukov, kot jih tu nosijo ženske).

Vsako mesto in skoraj vsaka vas, skozi katere sva se peljala, ima na glavnem trgu ali nekje pri šoli odbojkarsko igrišče, ki je ob večerih precej živahno. Prav zanimivo, izgleda, da je odbojka v teh krajih bolj popularna kot nogomet.

Proti Riobambi se vračava po čudoviti panoramski cesti skozi naravni rezervat Chimborazo. Cesta pelje preko 4000m po »páramo« (andska travnata pokrjina). Ljudje živijo tudi na teh višinah, kjer v glavnem pasejo živali (ovce, konje, krave, lame). Zazeblo me je ob vsakem pogledu na ženske, ki v dežju ali sneženju v mrzlem potoku perejo perilo. Tu prvič vidiva čredo divjih živali »vacunas«. Za konec pa še nov višinski rekord za vse tri, vendar gredo pri tem podvigu čestitike izključno Japanerju. Prileznli smo do koče Whymper pod vulkanom Chimborazo, 5000m. Bravo Toyotica, odlično si se odrezala! Malo je vmes pokašljevala, drugače pa zanesljivo in vztrajno lezla v hrib.

V četrtek zvečer prideva nazaj v Riobambo saj v petek zjutraj namerava na vlak za »Nariz del Diablo«. Grem na železniško postajo kupit karte, vendar je že vse razprodano. Kaj? Pa kako, saj ni sezona. Sem bila zelo presenečena. No, pa prijazni železničar razlaga, da gremo lahko do Alausí, ker tam se začne slavni hudičev nos. Menda gre od tam še dodaten vlak .... V glavnem, nametal je kar nekaj neskladnih informacij, tako da nisem vedela, kaj je res in kako naj bi zadeva delovala. Sva se vseeno odpeljala še par ur naprej v zelo lušno mestece Alausí, prenočila in zjutraj spet spraševala za karte. Ob osmih zjutraj se že narišem pri uradniku na železniški postaji, ki naj bi prodajal karte. Sprašujem ga, če gre res vlak ob enajstih in če je še kaj prostora. Pravi da je, pa brska po papirjih na mizi, telefonari, gre v drugo pisarno, mi pravi »Un ratito por favor« (samo trenutek prosim). Sedim, čakam...čakam. Nakar mi čez 20 minut tip pravi: jah, zdaj ne prodajam kart, naj pridem nazaj ob devetih. Kaj?! Pustil si me čakati 20 minut, da mi na koncu poveš, naj pridem nazaj ob devetih. Pa mi lahko vsaj poveš, če je še prostor? Pustil me je v negotovosti. Jah kaj čem, treba je čakat, pa bomo vidli kako in kaj. Začelo je prihajati polno turistov in čakalo na prodajo kart. Nekaj minut pred deveto pa me je uradnik zelo presenetil, prišel je namreč iz pisarne po mene in me preko vseh črno gledajočih turistov (»ej, kam se vrivaš, mi tudi čakamo...«) peljal v pisarno, da prvo karto proda meni, ker sem kao prva bila tu. No, ok, tole se je v redu izšlo. Sedaj pa še upam, da dobiva sedež na strehi vagona. Ta del proge je danes izključno turistični. Predno je el Nino uničil železnico je bila to redna železniška povezava Quito - Guayaquil (na obali), ki je nikoli niso obnovili. Ko je bil leta 1902 zgrajen odsek »Nariz del Diablo« je veljal za neverjetni, najboljši železniški inženirski dosežek na svetu. Proga je vrezana v prepadnem skalnem pobočju in se spusti za 1000 višinskih metrov. Zabavna in zanimiva kabrio vožnja, krasni razgledi in sreča da je vreme zdržalo suho in sončno.

Še en mestni obisk - kolonialno mesto Cuenca. Živahno in lepo mesto z nizkimi belimi hišami, ozkimi tlakovanimi ulicami, prijetnimi trgi in kavarnami ter z veliko zanimivimi muzeji. Jaz sem obiskovala muzeje, Blaž pa je surfal po netu. Še posebej zanimiv je bil obisk in voden ogled tovarne, ki izdeluje slovite slamnike »panama hats«. Cuenca je center industrije teh klobukov, ki so del tradicionalne garderobe indijancev (»paja toquilla«), predvsem na jugu Ekvadorja (tu ženske nosijo super visoke slamnike s širokimi krajci, ki se meni zdeijo kot čarovniški). V svetu pa so ti klobuki zasloveli kot »panama hats« med gradnjo panamskega kanala. Ekvador je sicer že od 17 st. dalje izvažal svoje slamnike in jih med drugim dobavljal tudi za delavce na panamskem kanalu. Obiskovalci Paname so jih takrat začeli imenovati »panama hats«.

V upanju, da bo z vremenom kaj sreče in bova končno šla na kak pohod, sva iz Cuence šla v narodni park Cajas. Zjutraj je bila megla in dež in odločila sva se samo zapeljati skozi park, saj nama je bilo glede na trenutno vremensko stanje škoda plačevati vstopnino 10$ na osebo. Nato pa sva šla naprej proti jugu na malo počitka v Vilacabambo.

Vožnja do Vilacabambe je bila čudovita, večkrat je cesta vodila po ozkem grebenu, s katerega sva imela super razglede v doline na obeh straneh. Nastanila sva se na parkirišču gostišča Izhcayluma, ki ga je priporočalo več popotnikov. In to več kot upravičeno. Bilo je bolj prijetno kot sva pričakovala in to za ugodne cene. Restavracija z odlično hrano na terasi z razgledom na vas in okoliške hribe, bazen, velik urejen vrt, bar s ping-pong in bilijard mizo, visečimi mrežami, kavči, televizijo in več kot 100 filmi na voljo. Za goste vse zastonj. Vse skupaj zelo enostavno urejeno vendar s precej okusa. Nameravala sva ostati nekaj dni, pa se je raztegnilo na en teden. Med tem sva dosti lenarila, brala, gledala filme in se družila z zanimivimi popotniki. Dan in pol sva porabila za generalno čiščenje, vzdrževanje in popravljanje avtomobila. Blaž je tudi uspel popraviti Webasto grelec. Šla sva na krajši pohod na bližnji hrib in, najbolj zanimivo, na enodnevni izlet s konji. 6 ur ježe in ura hoje. Krasna tura, vendar glede na to, da sem bila prvič v življenju na konju, kar zahtevna. Šli smo precej visoko v hribe, nikoli si ne bi mislila, da greš lahko s konjem v tako strme klance. So mi soizletniki po končani turi povedali, da, vsaj po evropskih standarih, je taka tura totalno neobičajno in preveč zahtevna za popolnega začetnika. Še dobro, da so mi to povedali na koncu ture, ker drugače bi me verjetno zajela nervoza in strah. Kajti po 15 minutah na konjih smo že galopirali. Meni se je sicer zdelo to malo nenavadno za prvo ježo, ampak bilo mi je pa super fajn. Galop je zakon, pravi užitek. Sploh pa zame mnogo bolje kot kas, za katerega nisem ravno osvojila ritma in me je nabijalo po sedlu. Vodič je vedel, da pred tem še nisem bila na konju. Vendar v teh krajih je ježa nekaj tako normalnega kot pri nas vožnja s kolesom in ljudje nič kaj ne komplicirajo. Rezultat izleta je bil boleč hrbet in še bolj boleče noge naslednjih nekaj dni.

Urša