Na meji je šlo vse gladko, ekvadorski cariniki zelo prijazni. Na okencu za migracije srečava Švicarja, ki sva ga spoznala v Salento v Kolumbiji. Dečko si je vzel 4 mesece za potovanje po južni Ameriki, pa se je odločil, da bo ves čas preživel kar v Kolumbiji (zaradi poteka vize je moral za en dan zapustiti Kolumbijo). Odtaksirala sva ga do prvega mesta čez mejo, Tulcan. Mesto nič posebnega. Obiskala sva le glavno atrakcijo in sicer pokopališče, ki slovi po zelo lepo urejenem parku z drevesnimi krošnjami postriženimi v različnih geometričnih in živalskih oblikah. Pa še datum za obisk je bil primeren, končevali so se namreč prazniki vseh svetih oziroma dan mrtvih pri nas in pokopališče je bilo polno svežih rož, obiskovalcev in sprehajalcev.

Za prvo noč v Ekvadorju sva se parkirala malo pred mestom Ibarra, med policijsko postajo in obcestno gostilno. Zjutraj so naju že prijazno ogovarjale domačinke in gospod iz sosednje hiše, ki se je predstavil kot Herney Merino, novinar lokanega Radio Imperio in prosil, če bi lahko posnel intervju z nama. Ja lahko, seveda... čez nekaj minut se je vrnil z diktafonom in mi zastavil nekaj klasičnih vprašanj v zvezi s potovanjem... kakšen se nama zdi Ekvador... Vendar je bilo vse skupaj malo hecno, saj je mnogo več kot jaz govoril on in vse skupaj je zvenelo kot lajna ponavljajoča turistična propaganda za Ekvador. Na koncu nama je dal še vizitko in napovedal, da bo intervju objavljen na spletnih straneh radia, vendar sva pozabila preverit, če se je s tem res kaj zgodilo.

Po intervjuju sva se odpeljala proti mestu Otavalo, ki slovi po svojih tekstilnih izdelkih in turistično zelo obiskanem sejmu. Zelo prijetno in lepo urejeno mesto. Da je zelo zelo turistično je bilo očitno po desetinah stojnic z raznimi, večinoma tekstilnimi, obrtnimi izledki, ki so postavljene vse dni, ne le na dan sejma. Radovedno si ogledam ponudbo, greva še na tržnico po nakup zelenjave in dopraviva se naprej proti Lagunas Mojanda. Krasna pokrajina, strma cesta, zaradi deževja ponekod precej razmočena. Skampirava se na obali največjega jezera, krepko čez 3000m, s čimer se začne najino življenje v višavah. V ribogojnici kupiva dve veliki postrvi, vrževa v ponev in uživava v andski spokojnosti. Ko se je znočilo, je nastala popolna tišina, brez vseh živalsih in civilizacijskih zvokov. Čista tišina. Do sedaj sva bila navajena na noči polne ptičjega petja in zvokov žuželk. Tu pa naenkrat tako čista tišina, da je bila kar moteča. Naslednji dan krasno sončno vreme in vožnja čez prelaz v Quito.

Pred Quitom pa še pomemben dogodek najinega potovanja: prestop na južno poloblo. Bila sem vsa vzhičena ... stala bova na ekvatorju! Vznemirjena sem napeto gedala v ekran in spremljala GPS koordinate. Zaradi številnih ovinkov minute in sekunde niso enakomerno padale, temveč so cifre ves čas skakale gor in dol, dokler nisem razočarana in jezna nase ugotovila, da sem preveč zavzeto gledala samo cifre in spregledala da se je N (sever) spremenil v S(jug). Matr! Obrneva, kajti jaz sem na vsak način hotela stati točno na 0,000. Torej greva spet nazaj na sever in ponoviva vajo. Tokrat je bila koncentracija boljša in točno na 0 stopinj, 0 minut in 0 sekund zemljepisne širine sem v stilu latinsko ameriških nogometnih komentatorjev izpustila iz sebe en »Ekvatooooooooooooooooooooooooor!«

Urša