Od samega začetka najinega potovanja Kolumbije nisva umestila na zemljevid najinih destinacij. Eden od razlogov je bil sicer čisto stereotipski (predsodek) – splošna fama o nevarnosti te države, poleg tega pa tudi avto zavarovanje, ki ga imava, izrecno izključuje Kolumbijo. Praktični razlogi (cena prevoza avtomobila v južno Ameriko) in branje večih potopisov, iz katerih je izhajalo, da Kolumbija pa le ni tak bau-bau, so naju pripeljali do odločitve, da greva vseeno v Kolumbijo. In danes sva več kot zadovoljna, da sva se tako odločila.

Že takoj po prihodu v Cartageno so bili občutki pozitivni in so se s časom samo še stopnjevali. Kolumbija naju je totalno navdušila, najbolj od vseh držav na najinem potovanju. Najbolj od vsega so naju navduševali ljudje. V bistvu so prav ljudje tisti, ki naredijo tako pozitivno podobo o celi državi. Še nikjer niso bili tako »chevere« (tipičen kolumbijski izraz za: super, odlično), kot tu. Sploh ne moreš verjet, da so kje lahko ljudje, in to večina njih, tako strašno prijazni, gostoljubni, topli, odprti, uslužni (ko kaj iščeš, te skoraj primejo za roko in peljejo kamor rabiš it)... Vse to zelo pristno, se zelo zanimajo zate in ti zastavljajo nešteto vprašanj: od kod si in kakšna je tvoja domovina; kako in kje potuješ; kakšno je splošno mnenje o Kolumbiji v Sloveniji in Evropi in zakaj si se odločil priti sem; kakšno je življenje v pri nas; kako izgledajo štirje letni časi; ali imamo kakšne konflikte v državi, gverilo; ali imamo indijance oziroma domorodce (»gente indigena«); šolstvo.... Kažejo pravo veselje, ko te, tujca, vidijo v Kolumbiji. Pogovor pa se vedno konča z: »Bienvenidos a Colombia!« ali »Bienvenidos a mi patria!«. Pravzaprav so ti kar hvaležni, da si kljub slabi fami, ki jo ima Kolumbija v svetu, prišel v njihovo državo in se zato trudijo, da bi ti bilo čim lepše. Nekako se zdi, da jim videti tuje turiste (zadovoljne) v Kolumbiji, daje občutek normalnosti oziroma stabilnosti situacije in življenja v državi. Sami so namreč pri potovanjih nekoliko omejeni, saj menda precej težko dobijo vizume za druge države.

Poleg prisrčnih ljudi Kolumbija ponuja tudi veliko za videti in to veliko raznlikosti: krasno mesto Cartegena, karibske plaže, Amazonas, Andi, ledeniki, indijanske kulture... Rafting, kanjoning, pohodništvo, kolesarstvo, jahanje.... takšne aktivnosti in ponudba so na splošno bolje razvite kot v srednji Ameriki, pa precej ceneje. Turizem je namreč precej dobro razvit, vendar so ciljna skupina predsem domači gosti, saj je tujcev zelo zelo malo. Cene pa zelo ugodne. Na splošno so gospodarska razvitost, življenski standard in razgledanost ljudi na boljši ravni kot v srednji Ameriki. Kar se varnosti tiče (ropov in podobnega), sva se midva počutila čisto varno, dosti bolj kot v srednji Ameriki, tudi zaradi tega, ker je tu dosti, dosti manj orožja vse naokoli. Resna nevarnost v državi je gverila, vendar za to se točno ve, v katerih pokrajinah deluje, tako se tem področjem, v tako veliki državi kot je Kolumbija, da brez težav izognit. Samo lokalce je treba malo povprašat in z veseljem ti povedo vse kar te zanima, razložijo situacijo, svetujejo, kot kakšni zelo zavzeti varuhi tujih turistov.

Torej kot že povedano, je bila naša prva postaja v Kolumbiji mesto Cartagena. Sicer prvi opravki, ki smo jih imeli, niso bili ravno najbolj zabavni ampak nam pa tudi niso predstavljali kakšne posebne nadloge, saj je bila odlična protiutež lepota mesta. Cartagena je čudovito kolonialno mesto, najlepše kar sva jih videla. Arhitekturno bogate hiše, krasni leseni balkoni in vrata, povsod veliko rož, dreves, veliko življenja v centru, močno in visoko obzidje ter utrdbe okoli mesta... Cartagena de Indias je bila ustanovljena leta 1533 in je Španiji dolgo služila kot skladišče blaga, pripeljanega iz Španije in zbirališče vsega bogastva, nakopanega in nabranega po Ameriki, ki so ga od tu pošiljali v Španijo. Tako je bilo mesto zelo popularna tarča stalnih piratkih napadov in obleganj. Tu je bilo tudi največ tujih turistov na najini poti skozi Kolumbijo, večinoma backpackerji in karibski jadralci.

Po ureditvi vse papirologije za avto, sva še en dan ostala v Cartageni, da sva si jo še natančneje ogledala ob dnevni svetlobi. To pa hkrati predstavlja tudi hudo vročino, ki jo je še toliko težje prenašati zaradi visoke vlage. Tu smo se ločili z najinima nemškima sopotnikoma, ki sta se odločila iti ob karibski obali proti vzhodu. Midva pa sva sedaj imela že dosti morja, močnega sonca (še nikoli v življenju nisva bila tako zagorela, Blaž je celo bolj temen kot mnogi lokalci), predvsem pa hude vročine in vlage, zato sva se odločila, da greva čimprej v hribe, po cesti Panamericana proti jugu in si ob poti ogledava še kakšne znamenitosti.

Najin cilj za prvi dan poti je priti vsaj na 1000m nadmorske višine, da si končno oddahneva od vročine in privoščiva dober spanec. Že čez kakih 30km naju ustavi policija in teži, ker nimava prižganih luči. Se izgovarjava, da nisva vedela, da so obvezne (je res težko vedeti, v večini držav namreč niso potrebne čez dan), da sva šele prišla v Kolumbijo... Reši naju šele 20.000 pesosov na roko (manj kot 10$). Kmalu zatem naju ustavlja naslednji policaj, sva bila kar slabe volje in sva se delala, da nič ne razumeva. Pa se je kmalu pokazalo, da tudi policaj ni kar dosti zainteresiran za skladnost s prometnimi predpisi, saj naju je kar direkt začel žicat za denar za »refresco« (sok, osvežilna pijača). Najin cilj doseževa že v temi in se za čez noč parkirava pri vojaški cestni kontroli. Mladi vojaki, naborniki, so bili strašno prijazni, vljudni in zelo radovedni. Po kakšni uri pogovora so se začeli opravičevati, da toliko sprašujejo, da naju nadlegujejo... Pa kaj ste smotani, meni je prav fajn! Naslednje jutro spet klepetamo in naju povabijo, da ostaneva na kosilu. Zelo vljudno odkloniva, ker želiva čimprej priti v Medellin, da bo še dan ko prideva tja. Pa mi je bilo kar žal, saj se je opazilo, da sva jih s tem užalila. Je pa tudi res, da so kontakti z lokalci za mene bolj zanimivi kot za Blažu, ki se še ne more aktivno vključevat in sledit pogovoru.

Kmalu prideva v mesto Medellin, višina 1500m, kar predstavlja super klimo. Precej moderno mesto, čeprav ne ravno zelo lepo za moj okus. Je pa zato toliko bolj zanimivo, s precej odštekano atmosfero. Ta teden je bil ravno nek praznik mestnega centra, povsod polno ljudi, brezplačni muzeji, kulturni program na glavnem trgu, ki je posut z ogromnimi bronastimi kipi Fernanda Botera. Na tem trgu sva si ogledala še super muzej moderne umetnosti, pretežni del katerega zavzemajo dela Fernanda Botera. Sprehodila sva se še po centru, ogledala nekaj cerkva in opazovala zelo zabavno oglaševanje nekaterih trgovin v centru: pred trgovino so imeli nastop nekakšni kantavtorji, ki so sproti, glede na dogajanje v okolici improvizirali besedila pesmi, ki so bila seveda na temo ponudbe trgovine. Prav zabavno, so kar mojstri. Zvečer iščeva nočno zabaviščno četrt, ki so jo priporočili vojaki, vendar brez uspeha. Se odpeljeva naprej iz mesta in se za čez noč parkirava na tovornjakarskem počivališču.

Nadaljujeta se dva dni vožnje, najin naslednji cilj je Zona Cafetera. Ko se peljeva skozi eno podeželsko mestece je ob cesti polno parkiranih avtomobilov, kamionov, konjev, krav. Kmalu izveva, da se čez dve uri zače Feria. Malo počakava, greva na internet in potem klobuk na glavo in gledat. Odvijalo se je zanimivo tekmovanje parov konjenikov, pri katerem je najboljši tisti, ki pobeglega bika najhitreje z lasami spravi na tla (no, sem malo poenostavila). Zgleda da je to precej popularna disciplina, saj so imeli nekateri tekmovalci klubske majice. Fajna štimunga, vročina in močno sonce, povsod polno blata, goveja muzika, dobra jedača in prijazni lokalci. Čez par ur nama je dovolj vročine in se odpraviva naprej. Vmes se ustaviva v toplicah Santa Rosa, kjer preživiva dopoldan z avtobusom veselih iz razigranih babic, ki so plesale po bazenu. Super atmosfera. Predvsem pa krasne toplice, super urejene, popolnoma v naravi. Med namakanjem v vročem bazenu opazuješ direkt pred sabo krasen slap (naraven!). Prav vzorno, da bi lahko celo naše termalne delavce poslali na ekskurzijo.

Na cesti je bilo veliko vojaških kontrol in kar nekajkrat naju ustavi tudi policija. Vendar je bil tu njihov odnos popolnoma drugačen. Zelo vljuden in spoštljiv. Vsakič, ko so naju ustavili, je najprej policaj pozdravil na način »Buenas jefe, como estan?« (Dan mojster, kako ste) in namo obema dal roko. Potem nekaj vprašanj od kod sva in kam greva, dokumenti... Pravzaprav se je zdelo, da naju ustavljajo bolj iz radovednosti kot česa drugega in da preverijo, da ne bova rinila v kakšne gverila predele. Zdaj sva se že skoraj veselila, kadar so naju začenjali ustavljati, saj je to vedno pomenilo kaj zanimivega pogovora. Enkrat naju ustavijo na glavni cesti skozi malo mestece. Bilo je enih 4-5 policajev, vsi orožje v roki in zelo resni. Na Blaževem oknu eden pregleduje dokumente, drugi pride okoli do mene, mi potrka na šipo, jo spustim, pozdravim in policaj pravi: »Tiene algo de musica eslovena? Puede ponerla?« (a imate kaj slovenske muzike, a jo lahko slišim). No, kaj takega nikoli ne bi pričakovala in valda se mi je razširil nasmešek. Prvi je prišel pod roke mp3 od Siddharte in tako smo stali na sredi ceste in skupaj s policaji poslušali in komentirali glasbo, ki se je morda celo premierno predvajala v Kolumbiji.

Še en zanimiv in navdušujoč večer z lokalci v obcestni gostilni, kakih 20 km pred mestecem Salento, kjer bo najin prvi postanek v kofetarski coni (tu namreč na veliko gojijo kavo). Po večerji se sparkirava za gostilno, kamor naju namestijo in greva notri še na en pir. Vsi natakarji, kuharice in šefe radovedno gledajo najin avto in hitro se začne pogovor. O vsem mogočem, no, predvsem se zelo zanimajo za najin avto in najino potovanje.... pri čemer se na vsak drugi stavek sliši »Chevere, que chevere.« Poleg tega se šefe zavzame in nama razlaga o vseh zanimivih obiskih, ki jih lahko opraviva in daje napotke, kako in kdaj prečiti zadnji južni dve pokrajini, ki veljata za gverilski. Jaz klepetam s celo zasedbo še cel večer in se čez nekaj časa zavem, da je njihovega delovnika že celo uro konec in oni še vedno sedijo z mano, vsi v super razpoloženju in s tako toplim odnosom ter pristnim zanimanjem za pogovor. Vmes so mi postregli še s kavnimi piškoti, svežim mangovim sokov in sploh niso hoteli, da bi karkoli plačala. Podobno naslednje jutro, ko sem čakala, da vstane zaspanec Blaž. Spila sem kakav, kuharica me je peljala na turo po celem backstage od restavracije, postregla s kavo. Pa spet niso hoteli, da kaj plačam. Za spomin sva dobila plakat regije in se odpravila naprej. Jaz seveda vsa vzhičena, saj težko verjameš, da je lahko folk tko fajn. Škoda, da Blaževa španščina ni boljša, da bi lahko imel več od druženja z lokalci in bi lahko bil tudi sam tako navdušen.

Odpeljeva se naprej par deset kilometrov v dolino Valle de Cocora, ki je na fotografijah povsod zgledala strašno lepa. Na parkingu sva naletela na skupino popotnikov, ki so se v hostlu nabrali z vseh vetrov in skupaj smo se odpravili peš do hribovske kmetije, kjer smo si naročili kavo. Postregli so nam jo z zanimivo, sicer tu čisto običajno prilogo in sicer debelo rezino mladega sira (brez kruha ali kakšnega drugega dodatka). Vračali smo se po drugi poti in odpirali so se nam čudoviti razgledi nad dolino. Najbolj zanimiva stvar tu je nacionalno drevo – la Palma de Cera del Quinido. Palma, ki zraste več kot 60m, s čimer je navišja palma na svetu in edina, ki raste v tako mrzli klimi. Zaščiteno drevo seveda, kar je pripeljalo do tega, da so za pašnike posekali vsa drevesa razen te palme. In ravno to jih poudari. Visoke palme, ki se dvigajo iz travnatih pobočij, med njimi pa s pasejo krave – prav nenavadna slika. Poleg tega pa je bilo še vremo bolj megleno, kar je dodalo mistiko pokrajini. Zvečer v družbi Katharine in Liama na glavnem trgu zelo prijetnega mesteca Salenta pojeva odlično pripavljene postrvi in opazujemo za Halloween namaskirane otroke, ki hitijo na svoje zabave. Potem pa nazaj v hostel in še več zanimivih klepetov z različnimi potopotniki. Naslednji dan si ogledava malo »finca del cafe« - družinsko kmetijo, kjer pridelujejo kavo. Po stranskih cestah in skozi lepo pokrajino se peljeva do mesta Calarcá, kjer opraviva zanimiv voden obisk botaničnega vrta in »mariposario« (sprehod skozi ogromno kletko stotin metuljev).

Naslednji postanek je mesto Cali, drugo največje mesto v Kolumbiji in menda prvo po nočnem življenju. No, greva malo sprobat. Je bilo kar zanimivo, čeprav sva pričakovalo, da bo povsod več ljudi. Naslednji dan sva še poskusila kje najti kakšno trgovino za Blaževe nove gojzarje. Sva komaj našla eno, gojzarjev sicer ni bilo kakih primernih, se je pa spet razvil, kot že mnogokrat prej in tudi potem, dolg zanimiv pogovor, ponujanje kakršnekoli pomoči, telefonskih številk, domačega tuša...

Nadaljevanje poti je bilo po nižinskem delu, kjer se na veliko goji sladkorni trs. Bil je ravno čas žetve in po cesti so vozili ogromni dolgi kamioni s tremi in več prikolicami polno naloženimi s pridelkom. Pred mejo z Ekvadorjem sva se ustavila še v krasnem mestesu Popayan, lepa kolonialna arhitektura z belimi hišami, predvsem pa zelo prijetno atmosfero, veliko kavarn in, na najino presenečenje glede na majhnost mesta, festival mednarodnega nekomercialnega filma – ogledala sva si zanimiv nemški film The Educators. Popayan leži v eni izmed dveh južnih provinc Kolumbije, kjer je aktivna gverila, tako sva, kot so nama svetovali mnogi domačini, čez dan prečila preostanek države, strogo samo po glavni cesti, do meje z Ekvadorjem, kar je bil krasna panoramska vožnja čez Ande.

Bolj kot sva se bližala ekvadorski meji, manj je bilo meni za zapustiti Kolumbijo. Jaz bi šla kar spet nazaj proti severu, pa v Bogoto...., kamorkoli, samo da smo še malo tu. Da Kolumbijo bolj polno doživiš je v veliko pomoč dovoljšnje znanje španščine za pogovor z lokalci. Na koncu sva se odločila, da vseeno greva naprej, saj imava pred sabo imava tudi še kar nekaj poti, še veliko lepega za videt, poleg tega pa se sredi decembra v Boliviji dobimo z mojo sestro Meto. Velja pa tudi, da dogodki vedno ostanejo v najlepšem spominu, če se končajo takrat, ko je najlepše.

Tako, za zaključek pa samo še tole priporočilo – za naslednji dopust vsi v Kolumbijo!

Urša