Sliši se prav neverjetno (vsaj meni se je, ko sem to prvič slišal...), ampak čez Darién Gap ne vodi nobena cesta. Panamerikani (cesta od Aljaske do Ognjene zemlje) manjka cca 150 km, za kar sem slišal precej različnih razlogov. Območje je eno večjih oporišč gverilcev (levičarskih FARC, pa tudi ostalih), torej zelo nevarno..., cesta bi naj pripomogla švercanju drog, pa tudi ilegalcev, za povrhu pa naj bi bil teren še ekstremno težak za gradnjo. Od vseh pa se meni zdi še najbolj verjeten ta, da se Panamci in Kolumbijci pač ne marajo. Panama je namreč nastala na začetku 20. stoletja z odcepitvijo od Kolumbije, glavni akter tega dejanja pa so bile ZDA. Kolumbijci namreč niso bili preveč pri volji Američanom kar odstopiti dela ozemlja, da bi si oni zgradili kanal, zato so Američani hitro podprli težnje nekaj Panamcev po neodvisnosti. Eno prvih dejanj nove države pa je bil nato podpis pogodbe o Panamskem kanalu, s katero so se Panamci prostovoljno odrekli delu svojega ozemlja. No, Jimy Carter jim je to sicer lepo velikodušno vrnil, vpliva ZDA in pa celotne zgodovine pa se seveda ne da kar tako zbrisati.

Kakorkoli, meni je ne glede na vse povedano še vedno popolnoma nerazumljivo, kako je možno, da si dve sosednji državi ne zgradita kopenske povezave, ceste, in to ne katerekoli povezave, ampak povezave med dvema celinama! Da je zadeva izvedljiva pa je pokazalo že nekaj ekspedicij, prva leta 1960, ko je odprava Trans-Darién Expedition z Landroverji uspešno prečila Darién Gap po kopnem. Sicer so za podvig potrebovali dva meseca, ampak vendarle...

Mi smo prečenje oziroma bolje rečeno izogibanje začeli v sredo v Colonu, kjer smo japanerja in nemškega VW busa naložili v kontejner. Sami smo potem takoj nadaljevali z busom do Portobella, kjer smo se vrkcali na jadrnico. Sidro smo dv ignili že čez kakšno uro in z lepim vetrom iz obale jadrali celo noč. Zjutraj smo prišli do otočja San Blas in se zasidrali pred največjim otokom, Porvernirjem. Mornar Leo ureja pasoše, mi pojemo zajtrk potem pa smo priča pravemu čudežu. Nani, štirimesečna psička iz Nikaragve, ki se je Janu tako prikupila, da jo je vzel kar s sabo, je namreč dobila drugo življenje. Na otoku očitno zelo ne marajo podgan in druge golazni, zato imajo naokoli precej strupa. Nam tega seveda ni nihče povedal, še manj pa Nani, ki je tako že po pol ure na kopnem ležala negibna, z zeleno-modrim jezikom, v zadnjih trzljajih. Jan je že obupal in sploh ni mogel več gledati, Leo pa je Nani z izredno voljo uspel nekako prepričati, da je izbruhnila ostanke strupa in nato v naslednji uri prišla počasi k sebi.

Naslednja dva dni smo preživeli v avtentičnem karibskem slogu, zasidrani med dva mala otočka, lenarili, jedli ribe in pili rum. Indijanci Kuna, domačini na teh otokih, živijo po eni strani skoraj idilično življenje, idealno tropsko podnebje, precej polno morje, prekrasni otočki, po drugi strani pa so omejeni na življenje na ozemlju velikem manj kot pet nogometnih igrišč, nimajo skoraj nobenih stikov z zunanjim svetom, razen z navtičnimi turisti, ki se potikajo tam naokoli. Tudi mi stikov z njimi skoraj nismo imeli – izjema je bilo nekaj trgovanja z ribami in poskusov trgovanja z njihovimi spominki.

Sledilo je 40 ur jadranja (210 nm) do Cartagene, večinoma s prav finim vetrom. Že vstop v pristanišče je pokazal, da je to mesto nekaj posebnega. Iz časov piratov je namreč ostala podvodna bariera, ki varuje dostop v zaliv. Poglobljena je samo na enem ozkem mestu, ki je označeno z bojami (v času piratov jih seveda ni bilo...). Vendar pa je sredi noči, ob neštetih lučeh mesta v ozadju te boje skrajno težko videti, pravzaprav jih zagledaš šele tik pred zdajci, tako da je bil vstop kar precej napet. V Cartegeni pa je nato ponedeljek minil v čakanju na ureditev pasošev – dobili smo štemplje iz letališča, kar lepo kaže na vso sivino tega jadrniškega prevozništva, popoldne pa smo takoj začeli boj za avte. Vsi Kolumbijci so bili sicer izjemno prijazni, tudi postopek je bil čisto razumljiv in nezapleten, ampak na vsakem koraku je bilo "nekaj" čakanja pa odmori za kosilo so dveurni, tako da smo avte dobili ven iz pristanišča šele v sredo dopoldne. Za povrh pa je imel v sredo Jan še trideseti rojstni dan, tako da smo imeli kar nekaj razlogov, da smo si od blizu pogledali Cartagensko nočno življenje.

Blaž