Če smo že v Argentini, moram obvezno v živo videti kakšno nogometno tekmo. Najbolje bi seveda bilo obiskati Super Clasico, tekmo med večnima nacionalnima rivaloma Boca Juniors (klub Diega Maradone) in River Plate na štadionu La Bombonera. Vendar dobiti karte za ta športni spektakel je iluzorno, razen če je človek pripravljen plačati 400 dolarjev za eno vstopnico. Skupaj s Švicarjema smo se odločili za ogled nedeljske tekme nacionalne lige med kluboma San Lorenzo in Independiente.

Za dobro uro in pol je fuzbal postal moj najljubši šport, kar se je zgodilo popolnoma spontano in zelo na hitro. Atmosfera skoraj polnega štadijona, ki sprejme 43 000 gledalcev, me je popolnoma prevzela. Tekma je bila odlična. Pa ne, da bi vam jaz znala razložiti tehnične kvalitete napadov in obrambe. Deloma zato, ker se na to ne spoznam, predvsem pa zato, ker so se moje oči polovico tekme sprehajale bolj po tribunah in obazih navijačev kot po igrišču. Zame je bilo namreč za kakovost tekme pomembno to, da je v tekmi padlo kar sedem golov in s tem sem lahko sedemkrat uživala v fenomenalnem vzdušju, ki izbruhne ob vsakem golu in vsakič sem bila tudi sama še bolj navdušena in fascinirana. Ob vsakem golu tako pristno veselje, da te kar dvigne. Ljudje od veselja skačejo po stolih, se smejijo, jočejo, objemajo vse okoli sebe in ko so objeli že vse sosede, gledajo na okoli, s kom bi še lahko delili svoje veselje. Najbolj všeč pa mi je bilo to, da ni vzklikanja, dretja, glasnega bobnanja in trobent, temveč cela trubuna poje v en glas klubske navijaške pesmi.

Kot izgleda se tu najljubši klub ne izbira, temveč kar deduje, saj pridejo na tekmo cele družine s tudi zelo malimi otroci, ki jih očetje nosijo na ramenih in jih vsi vzhičeni "vzgajajo" v navijaskem duhu in ob zadetku svojega kluba s solzami sreče v očeh objemajo svoje sinove.

Živa legenda argentinskega fuzbala pa je seveda Diego Maradona. Ravno v času, ko sva bila v Buenoas Airesu, je moral Diego spet pod urgentno v bolnico, zaradi resnih zdravstvenih težaj, ki si jih pogosto povzroča s svojo predebelostjo in prekomernim uživanjem drog. To je bila glavna novica, kateri so vse televizijske postaje posvečale ogromno časa prve dva do tri dni njegovega bivanja v bolnici. V živo so poročali izpred bolnice, kjer je ležal narodni heroj, poročali o njegovem stanju, intervjujali medicinsko osebje, poročali o diegovih preteklih zdravljenjih, dejanjih, predvajali izjave njegove družine, prijateljev.... Še bolj presenetljivo pa je bilo to, da se je pred bolnico zbrala neverjetno velika množica ljudi, ki so se tudi čez noč zbivakirali pred bolnico, vklikali Diegu vzpodbudne besede, nosili transparente, jokali in molili zanj. Fuzbal je v Argentini res sociološki fenomen.

Tekma na štadionu San Lorenzo naju je tako navdušila, da sva se čisto zagrela, da poskusiva dobiti karte za Super Clasico, ki je bila na sporedu teden dni pred najinim odhodom domov. Spraševala sva pri lokalcih in vseh znancih, na ulicah okoli štadiona, aktivirala najino cimro Mehičanko, ki je delala pri nevladni organizaciji v četrti La Boca in imela kar nekaj dobrih vez, jaz pa sem si v tem navdušenm zanosu kupila majico kluba Boca Juniors. Trud ni obrodil sadov, 400 dolarjev za vstopnice pa tudi nisva bila pripravljena plačati.

Na dan tekme sva se vračala domov. Zaradi tekme so bile proge avtobusov spremenjene, tako sva morala domov peš, pot pa je vodila mimo štadiona La Bombonera. Vse naokoli so bili policaji in dostopi do vhodov v štadion so bili zaprti z železnimi ograjami. Ravno ko greva mimo enega takih, 15 minut pred koncem tekme, so policaji umaknili železno ograjo. Izkoristila sva priložnost in vstopila v štadion. Oprema, ki sva jo imela s seboj je bila v nasprotju z vsesplošnimi svarili: v ruzaku sem imela fotoaparat in več kot 100 dolarjev, saj sva ravno šla na bankomat. Na tribuni gužva, bučno navijanje, predvsem pa huda vročina, saj je bil štadion nabito poln razgretih navijačev. Kar nisva mogla verjet, uspelo nama je priti na Super Clasico! Vendar doživetje ni bilo tako polno kot na prejšnji tekmi, saj je bila najina pozicija na štadionu bolj slaba: daleč zadaj pod zgornjo tribuno, tako da vidljivost ni bila najboljša, pomembnejše pa je bilo to, da je bila pozicija zvočno precej neugodna, saj zvok atmosfere štadiona do sem ni segel. Za 15 minut ogleda tekme sva pebila na štadionu skoraj dve uri, saj je po koncu tekme trajalo še več kot uro, da sva sploh uspela priti ven.

Nauk: ni ga obiska Buenos Airesa brez obiska nogometne tekme.

Urša