Iz Čila sva se preko argentinske pampe oziroma dežele, kjer se pasejo bodoči slastni argentinski zrezki, zopet prišla do Atlantske obale in obiskala polotok Valdes. Polotok ima neverjetno velike populacije različnega morskega živalstva, predvsem pa je le-to dobro zaščiteno, saj je celotna obala polotoka popolnoma »off limits« za ljudi. V zaprtih zalivih polotoka se kotijo kiti, za katere žal ni bila sezona. Na obalah sva lahko opazovala pingvine, morske leve in tjulne, ki se na obalah in v vodi igrajo s svojimi mladiči, v notranjosti otoka, kjer je nekaj depresij in slanih jezer, se pasejo guanakoti in njanduji. Najbolj napeto opazovanje pa je bilo na Punta Norte, kjer sva s še nekaj entuzijasti zvečer in zgodaj naslednje jutro čakala, da nas s svojo predstavo osupnejo orke. Na tem mestu in v tem času (ko imajo morski levi mladiče), orke lovijo mladiče in sicer tako, da se z morja poženejo na plažo in med tem glisiranjem lovijo mladiče, ki so v primerjavi z orko veliki približno toliko kot njihov gobec. Končna faza lova je, da nasedejo na plaži in se nato počasi spravijo spet nazaj v morje. Večerno čakanje in opazovanje morja je bilo zelo zanimivo, saj smo stali na opazovalnem stolpu skupaj s tremi uslužbenici parka oziroma biologi, ki so zaneseno odgovarjali na vsa naša vprašanja. Ta večer sta prišli lovit dve orki, mati in sin. Vse orke iz lokalne populacije imajo namreč preštete in poimenovane in jih med seboj ločijo po obliki hrbtne plavuti. Kazali so nam tudi fantastične fotografije orke, ki je z mladičem morskega leva v gobcu nasedla na plaži in z gobcem gleda naravnost v fotografov objektiv. Te fantastične fotke so posneli pred nekaj dnevi in jaz sem ob gledanju vzdihovala: »Uau, jaz bi tudi to videla v živo.« Blaž pa:«Jaz bi pa imel tako fotko.« Ta večer kaj več kot plavuti in hrbta ork nismo videli, vendar so me fotografije čisto prevzele in naslednje jutro ob šestih, ob najvišji plimi (takrat so namreč za orke najboljše razmere za lov) sem že stala na opazovalnem stolpu in čakali smo, da se spet prikažejo lovci. Tokrat sta prišla lovit dva para ork, vendar osupljivega prizora nismo bili deležni. Ko je plima padla smo se še nekaj ur v zgodnje popoldne z angleškim parom in argentinskim Francozom zadržali na parkirišču, kjer smo družno uničevali še najine zadnje zaloge hrane in pijače: ob argentinskem vinu smo se mastili s pršutom, sirom in palačinkami. Pod nogami pa se nam je ves čas plazil predrzni in nagravžni mravljinčar z rano v oklepu, ki se je trudil napadati našo hrano.

Urša