Prvo noč v Buenos Airesu sva se sparkirala v bogati četrti Puerto Madero, na mestu, ki ga je priporočilo več potovalcev, kar je bilo očitno, saj sva se že takoj prvi večer sparkirala poleg švicarskega para, ki je tudi ravno zaključeval svoje potovanje z Japanerjevim dvojčkom. Ne le, da je bil avto isti model Toyote, bil je celo iste barve, le veliko bolj čist, kar se nekako za Švicarje tudi pričakuje. Kar se tiče varnosti lokacije, se je ta izkazala za ugodno, saj so se mimo nas 24 ur na dan vozile policijske patrulje. Kar pa se tiče ugodja, pa je bila katastrofa - komarjev na tone, za znoret. Celo noč sva jih pobijala v avtu in sploh nama ni bilo jasno, kje pridejo notri. 

Takoj naslednji dan začneva akcijo z urejanjem vseh potrebih postopkov in papirjev za izvoz in natovarjanje avtomobilov. S švicarskim Landrover parom smo se preko foruma dogovorili, da skupaj pošljemo dva avta v enem kontejnerju, kar je bila tako stroškovno kot tudi varnostno najugodnejša varianta. Vendar pa nam je bil sam postopek ureditve takšnega prevoza še neznanka. Kot so nam svetovali na ladijski družbi, smo kontaktirali nekaj agentov, da bi zadevo uredili v našem imenu, vendar poleg tega, da bi nam za to računali 300 dolarjev, niso bili ravno prepričljivi glede tega, da se spoznajo na transport privatnih avtomobilov, saj so nam zatrjevali, da je za nalaganje treba najeti carinsko skladišče, kamor se iz pristanišča pripelje kontejner, tam avtomobile naloži, carinsko zapečati in nato s kamijonom odpelje nazaj v pristanišče. Tak manever bi stal dodatnih najmanj 1000 dolarjev, poleg tega pa se nam je zdel glede na to, da so avti vozni, precej nesmiselen, saj smo si predstavljali, da mora biti možno, kot smo to uredili v Panami, da avte naložimo v kontejner v samem pristanišču. Tako smo se odločili, da zadevo uredimo sami. Nihče nam sicer ni znal natančno razložiti, kakšen je postopek in kaj vse je potrebno urediti, vendar so bili zaposleni v transportni družbi, ki smo jo najeli in vsi pristaniški delavci zelo prijazni in v veliko pomoč, sploh ob nakladanju avtomobilov in izpolnjevanju pristaniških obrazcev, ki so sicer zelo pomembna zadeva, vendar za neprofesionalca popolnoma nerazumljiva zadeva predvsem zaradi svojega specifičnega besedišča. Po desetih dneh, ko je bil kontejner naložen, ladja odplula in ko smo prejeli končne dokumente za prevzem blaga v Hamburgu, smo z najinima novima švicarskima prijateljema, Flavio in Pascalom, proslavili birokratsko zmago z okusno večerjo v četrti San Telmo. In na koncu te zmage sva se odločila, da morava tudi midva vsaj nekaj prispevati v syber space potovalne srenje (ki jo pretežno polnijo nemških in švicarskih potovalci s svojimi zelo praktičnimi in koristnimi zapisi), saj je bila zaradi nje mnogo katera stvar na najinem potovanju precej olajšana in do sedaj še ni bilo objavljenih napotkov za tovrsten transport avtomobilov v Evropo.

V tem času sva si našla sobo za čas najinega bivanja v Buenos Airesu in sicer v četrti La Boca, ki sicer med turisti in tudi domačini, slovi po svoji revščini in nevarnosti, vendar ni bilo ravno tako. Lokacija sicer ni bila ravno ne vem kaj, je pa bila nastanitev zato toliko boljša. Velika soba, udobna postelja, lepa hiša s super atrijem, cimro iz Mehike in zanimivo lastnico - starejšo hiperaktivno žensko, po poklicu sicer arhitektko, ki pa se pretežno preživlja s svojo restavracijo, poleg tega pa je še slikarka.

Prva dva tedna v Buenos Airesu sta šla mimo kot bi mignil. Ves čas sva bila zaposlena s prevozom avta, iskanjem sobe in letalskih kart za domov. Polega vse te laufarije se nama ni dalo kaj dosti turistično udejstvovati ali žurirati, tako da sva prosti čas preživljala ob večernem in vikend druženju s Švicarjema, ki sta ostala v mestu do konca meseca in v poležavanju po najini novi udobni dnevni sobi. Če odkrito priznava, je po več kot letu dni prav pasalo zvečer in ponoči buljit v televizijo.

Urša